Kranjsko križišče. Poleg mene ustavi avto, v njem dva v uniformah. Pomigne mi eden, naj odprem stransko okno: "Kako je Miran!?" je prvo vprašanje. "Se borim, gre..." je moj odgovor. "Držimo pesti za vas!" je odgovor in ko se zahvalim za prijazno gesto, gremo vsak svojo pot.

Gospoda v uniformi nisem (pre)poznal. Me je pa zadeva res "sesula". Zato, ker je bilo vse tako spontano, iz srca, preprosto, človeško. On ve, da sem bolan in mi osebno in neposredno izrazi podporo!!! Res sem "dol padel". Pa ne, da bi mi podpore (z)manjkalo, le včasih pozabim, da je moje pisanje v tej rubriki zdavnaj snelo tančico zaupnosti z moje bolezni, ki me je fizično spremenila .... drugače pa upam, da ne. Zato je bilo srečanje v križišču in kratek dialog nekaj zdravilnega. Ker sem - to priznam - stalna stranka redarjev in tudi policije, če vozim prehitro ipd. Ne divjam, a včasih me ujame radar in tako dalje. V nekem obdobju sem pogostnost tega povezoval z mojim trmarjenjem, a ni pomembno.

Pozdrave mi po bližnjih pošiljajo res mnogi. Prisrčen izraz bodrenja pa me je v kranjskem križišču prepričal, da je tak odziv morda zame dodatna terapija, dodaten recept za boj. Mesec in pol bo kmalu minilo od zadnjega srečanja z obsevalnim aparatom v kleti na "onkotu".... Vrstijo se pregledi in kontrole, a najbolj pomembno me še čaka, ker morajo preteči meseci od zdravljenja, da bi bil jasen učinek. Pa saj je že jasen: če me "uradna oseba" prijazno nagovori in mi da malo poguma, upanja, človeške empatije.

Sam sem ob vsem tem prepričan, da ravnam prav, ko pišem moji bitki z rakom. Ker sem s tem preprosto šel med ljudi, tudi meni (po bolezni in ogroženosti) podobne. Prepričan sem, da sem koristil sebi...morda pa /to pa res upam/ tudi drugim ali, da sem se koga dotaknil, kot se je mož v uniformi dotaknil mene prav nekam v srce kot rečemo.

Ljudje moram biti najprej to, potem vse ostalo. Domala vsak dan se prepričam, da sem del tega, da nisem ne pozabljen, ne prečrtan.....

ps

Ker sem realist, želimo vse dobro tudi tistim, ki mi privoščijo vse slabo kar rak prinaša. Ne slepim se, da jih ni - ravno nasprotno. Tako je naše življenje naravnano - gor in dol, veselje in razočaranje...Če bi bilo drugače, ne bi bilo pravo življenje!