Neredko me kdo vpraša, kako je zdaj z mano. No, realno in točno: pojma nimam. Koliko raka je v meni ostalo, še ne vem - bom pa zvedel v nekaj mesecih. Po drugi strani pa je zdravljenje (niti spomniti se nočem na najbolj naporne tedne in dni in ure...) potekalo do zdaj tako kot mora potekati. Opravil sem vse do zdaj, zdržal vse do zdaj. Glavna novica: dober tek! Dobesedno. Občutek, da si vesel, da si lačen je povsem v nasprotju z dejstvom, da nekaj tednov nisem jedel skoreaj nič in hujšal do neprepoznavnosti. Rak pač terja svoje - bolje zapisano: zdravljenje terja svoje in ta davek plačujem brez pritožb. Ker pač nimam vpliva, lahko se le borim.

Borba pa je tudi jutranji sprehod. Če mi je bil kdaj v nadlego, mi je zdaj v neskončno upanje: če bom to zmogel, bom....Ime ji je Mimi in je naša hišna ljubljenka vse družine in še koga. Po razdelitvi nalog v zvezi z njo, je mene doletelo jutranje druženje, ki mi je postalo veliko zadovoljstvo. Najini sprehodi po gozdu v okolici so bili sprva nekaj novega, obveznost - kasneje zadovoljstvo kljub mrazu ali ...Ko me je rak spremenil v bolnika, so tudi to breme prevzeli moji bližnji. Mimi sem lahko samo opazoval in božal, z njo po najinih poteh nisem mogel več.

Zdaj se mi zdi, da je zelo nazoren znak vračanja v nek kolikor toliko normalen potek življenja prav jutranji sprehod, ki sem ga sam določil. Moji bližnji me sprašujejo, če to zmorem...in kot vedno ponujajo svojo skrb. Če sem iskren: to moram poskusiti in sem. Zaradi mene, egoistično gledano. Ne zato, da bi razbremenil druge in predvsem mojo "dobro vilo", ki je zmogla in zmore vse, ki nosi vsako breme in bere misli in želje in jih izpolni. Samoprisila ali želja, da bi tudi na ta način dokazoval, da se vračam v nek drug čas, v neko drugo razpoloženje? Vsega po malem, a Mimi je pač član družine in terja od nekdaj od nas vse, kar ji lahko ponudimo. Brez premisleka zapišem, da je sprehod z njo terapija posebne vrste. Tudi zato, ker je silno navezana na nas (mi še bolj na njo) in je njen pasji značaj mnogo boljši od mojega človeškega.....

Najine poti torej čakajo. Postopoma se jih lotevava. Primerjava je na dlani: Mimi se poznajo "pasja leta", meni pa še vse ostalo. A druženje nima cene, je neka nadgradnja mojega stanja. Ne vem, če se zaveda to vdano pasje bitje, kaj mi prinaša zjutraj, ko jo peljem na sprehod kadar je to možno in potrebno!? Pa tudi če se ne, mi pomaga....Lepo je imeti nekoga, ki se skoraj nikoli ne pritožuje, ljubezen pa izkazuje neposredno in iskreno. Ja, priznam: za priboljšek je vedno nared....