Rak je zlovešča beseda, če te grize od znotraj. Rak je krasna beseda, če ti ga ponudijo na krožniku kot morsko hrano, posebnost....Vmes je vse ostalo kar nam življenje prinaša. Klešče bolezni, ki so me grizle, me grizejo in morda bodo grizle ne morejo spremeniti dejstva, da je - na primer - jastog okusna posebnost na krožniku (da o ceni ne pišem, je slovesu primerna...)! Dejansko malo vara z okusom mesa in tudi z mukotrpnostjo, da to isto kar malo sladkobno belo radost potegneš iz oklepa...Pa pustimo gurmanstvo, ker je po svetu z raki tudi drugače: v luki Busan v Južni Koreji jih je v posodi mrgolelo, sam si izbral tistega za na tvoj krožnik...cena nič posebnega, precej nižja od pričakovane (in v teh krajih znane)!

Nič krivega krivi raki so dali ime bolezni s katero se borim. Raka sem okusil precej prej na krožniku kot je on okusil mene oziroma se s kleščami spravil nad moje telo. Odzval sem se s telesom in duhom, sprejel sem bitko, prijeli smo ga za klešče - pa kar bo, bo. To ne spremeni "krivice", da to lepo morsko in tudi rečno, potočno bitje da ime tako grdi in zlovešči bolezni, kajne? A to je simbolika, realnosti sta dve: rak na krožniku je popoprano draga kulinarična radost (jastog s testeninami, na primer), rak v meni pa grožnja slehernemu dnevu pred mano. Sprejmem oboje, kaj pa hočem - enega si izberem in plačam sam, drugi je izbral mene...

Ko miga pred mano na ledu v ribarnici, se zavedam, da so mu štete ure, kaj dnevi. Ker sem v specifičnem stanju, seveda pomislim tudi nase: naj tudi sam štejem dni pred sabo? Na misel mi ne pride, ker sem v teh mesecih boja s "klešmanom" doživel tudi toliko lepega, pristnega, življenjskega, da bi moral biti raku celo hvaležen?! No, tako daleč ne grem, nekaj pa vem: ta preizkušnja (kot mnoge druge) me nadgradi, spremeni v nekoga drugega. O tem si ne lažem: nisem neprizadet stroj, sem živo bitje, ki imam rad (kdasj pa kdaj) raka na krožniku, sovražim pa tistega, ki mi streže po življenju. Res pa je, da je vsak dan po diagnozi in po in med zdravljenjem dejansko zmaga nad rakom. Prejle sem gledal v mojem arhivu fotografije prijatelja, ki ga je bolzene ugonobila brez milosti: res velikokrat se spomnim nanj in to se je zgodilo stalno po njegovi smrti pred nekaj leti! Slutnja? Morda.

"Mojega" raka režejo, žgejo, ubijajo tisti, ki to znajo. Sam prispevam pri tem - samo sebe. Moje misli, moje telo - vse je celota, ki se mu zoperstavlja. Slehernemu, ki ga karkoli pesti (posebej morda bolezen...) želim, da nikdar ne klone. Prazna fraza je to, ker vsak sam in zgolj zase ve in tudi sam ravna kot mu duša in telo omogočita ali narekujeta. Vse lekcije, ki mi jih je dal rak v tem času, sem sprejel ponižno in obenem ponosno: trma terja svoje....