Ko so mi zaradi raka dobesedno pregledali vsak kotiček telesa, sem bil sem pa tja deležen tudi pohval: moje splošno stanje je omogočilo intenzivno zdravljenje in verjetno pripomoglo, da stranske okoliščine in posledice niso bile še hujše...A bil je čas (ne ravno kratek), ko je moja domača dobra vila opravila korake zame in sem jo iz sedečega ali ležečega položaja neprestano prosil za to in ono...Jeklene živce moraš imeti za to, sprememba vsega pa je: moj korak....najprej obotavljiv, potem pa pač korak kot korak!

Telefon jih šteje v ustrezni aplikaciji in vsak nov korak mi sporoča kje sem in kam grem. Rak se giblje postrani, kajne - jaz pa vedno naprej: skušam prehoditi pot do zdravja ali ugonobitve raka. Redkim se posreči, a jih vendarle ni malo. Gibanje je človeku primarno, pred boleznijo nisem tolkel rekordov - sem pa očitno nezavedno bil pripravljen tudi na napad raka v meni. Vsaj delno, vsaj na določen način. Kajti znano je, da pridružene in kronične in ... bolezni te možnosti omejijo, pri meni pa tudi ni bilo hudih ovir. Ovira in obenem spodbuda je (bilo) samo moje telo, njegovi koraki pa so zdaj seveda še bolj pomembni.

Korakov v bistvu ne štejem, a sem vesel številke, ki mi pokaže, da je moje zdravljenje raka tudi korak naprej. Več korakov naprej. Jih je dovolj, jih bo treba več? Razplet bolezni v meni je še odmaknjen, ne v korakih...v času in sposobnosti, da se borim z njo in z mano moji zdravniki. Vsekakor pa hoja in gibanje in še kaj (imel sem še nekaj navad, ki jih je nekoč z darilom za 60 let "spodbudila" moja dobra vila) psihološko vplivajo name, hočem ali nočem, sprejmem ali ne sprejmem...

Nečesa pa ob vsem tem ne sprejmem, Morda to dokazuje, da sem še vedno ali še bolj tečen kot preden me je v klčešče dobil rak. Ko slišim od novinarjev in športnikov, da "gremo korak po korak", ne morem verjeti. Korak po korak hodijo v svojem jeziku pač naši (bivši ali še vedno - kakor hočete) bratje, mi pa gremo korak za korakom. Tudi jaz in zlasti jaz: splošna uporaba fraze v tujem jeziku je samo dokaz, kako branimo naš jezik, našo slovenščino. Pa nikar biti jezni zdaj vi: popolnoma nam je materinščino zavzela angleščina in vsi mogoči "kul" izrazi in morda bi začeli korak za korakom vendarle braniti svojo hojo tudi na tem področju.

Korak za korakom torej skušam hoditi naprej. V bistvu pa - nazaj: v tisto stanje, ko še nisem ozipal otekline na vratu in...No, saj sem skoraj vse napisal, kmalu bo na vrsti 80. nadaljevanje....Ne morem verjeti, ampak korak za korakom jih toliko nastalo....Vsak zapis je seveda brskanje po sebi in čisto nič drugega.....