Dva meseca - kratek čas ali dolga doba? Kakor za koga in kakor za kaj. Ne mine dan od sredine julija, da se vsaj za hip ne spomnim sotrpinov. Tistih, ki zdaj iščejo pot do zdravja na aparatu št.7 in povsod drugod. To pa se je močno zarezalo vame še zdaj, ko bom pač prej ali slej nadaljeval proces, ki se mu reče "zdravljenje" ali pa morda - "ozdravljenje". Kaj je ključno, ko te v klešče dobi rak? Da ga odkriješ, zaznaš, se začneš boriti z njim - potem je vse lažje in to tudi zdravniki pogosto rečejo: "Zdaj ste tu zato, da vas pozdravimo. Karkoli se bo zgodilo, niste prepuščeni sami sebi!" Ne, to niso kake utvare ali bodrilne puhlice: to je smisel njihovega početja z mano, z mojim telesom. In to zdaj traja mesece, postalo je moje življenje kot je bilo dejstvo prej, da nisem bil "pol stoletja" pri zdravniku, ker pač ni bilo treba...

Čas mineva, vsak dan je zame dragocen. Tudi ni prazna fraza, ampak podlaga za spomin na vse, ki sem jih (s)poznal v času boja z rakom in morda zvedel za njihov boj, za njihove usode in bojazni in upanja. Zato se na vse te ljudi spomnim, ker so to moji sotrpini v marsičem. Odveč je zapisati, da jim želim zmago v tem boju, ki ga vsak zase pač bije s sovražnikom.

V tem obdobju, ko sem zapustil klet Onkološkega inštituta po zadnjem obsevanju, sem - in to zapišem odgovorno - zelo napredoval. Marsikaj prej normalnega spet doživljam in slehernega znaka, da je tako, sem izredno vesel. Mnogi, ki me srečajo, so celo začudeni - morda so pričakovali, da bom - kot se reče - "na smrtni postelji" oziroma (še bolj) drugačen. Pred dnevi me je na sprehodu zjutraj presenetil sošolec iz osnovne šole. Oba sva se spremenila, a se veselo pozdravila in njegov naslednji stavek je bil, da bere...No, tole rubriko z znano vsebino na Trmi. Bodrilne besede in zadovoljstvo ob srečanju so bile začimbe jutranjega srečanja....

Tako to gre ali pa gre morda drugače? V bistvu ne vem, niti me pretirano ne zanima. Odvadil sem se končni zaključkov, še delni so mi postali odveč. Tudi to je rezultat boja s hudo boleznijo, tudi to je del vsakdana. Z neko tiho radostjo, zadovoljstom, izpolnitvijo se odzivam na to, da sta minila dva meseca in sem se v tem času premaknil naprej kar pomeni - nazaj. Misel na tiste, ki so mi v marsičem podobni, pa je postala del mene - brez, da bi se silil, seveda. Kot imam redno v mislih tiste prijatelje, ki se borijo z rakom kot tudi tiste, ki jih ni več. To niso kaka morbidna premlevanja, to je srečanje z realnostjo, z včeraj in danes. Tudi z jutri, seveda .... Ker je jutri nov razlog za zadovoljstvo, ker je jutri zopet čas za klepet s prijateljem, ker je jutri tudi preblisk o vseh, ki so moji sotrpini.

Ne vem, ali sem v sebi že imel to empatijo, odnos do sočloveka. Pa niti ni pomembno, ker šteje samo to, da se veselim novega dne....