Med tem, ko štejem korake, ki jih lahko prehodim in obenem kave, ki jih lahko spijem s prijatelji ipd. ter bom kmalu upal zopet stopiti na tehtnico, seveda boj proti raku traja. V meni in okoli mene. Je rutinski proces za zdravnike, ki so me do zdaj prepričali, da delajo dobro. Je manj rutinski proces zame, ker gre pač za moje telo in vse kar se z njim dogaja in kar se v njem dogaja. Ampak: zdaj sem s tem tako soočen kot sem bil pol stoletja mojega življenja soočen s tem, da mi nič ni in zmorem brez zdravnika in brez zdravil...A to je čas, ki je minil.

Kdaj bo minil moj čas z rakom, ne vem. No, tega celo zdravniki (še) ne vedo. Bodo pa kontrolni pregledi in preiskave v oktobru na vrsti po scenariju, ki je zdaj znan. Oktober pa je - dober?! Kakor za koga in kje in kako, lahko odgovorim. Zopet zapišem nekaj, kar se bo marsikomu zdelo čudno: ne štejem dni do..., ne ukvarjam se s teorijami o..., preprosto živim, ker mi je glede na boj z rakom - kot vsakomur - pač vsak dan podarjen ali priborjen, če hočete.

Tako razpoloženje človeku prinese vedno nove misli, nova odločitve, nove načine zaznavanja. Sam ob teh "inventurah v glavi" pomislim na bogastvo, ki sem ga bil deležen in sem ga še. Posebno bogastvo je to, poseben zaklad čustev, odzivov in neskončna veriga prijateljstva tudi s tistimi, ki mi morda prej niso bili tako blizu - ali pa jaz njim ne. No, tu moram dodati drugo plat: bogastvo je tudi v tem, da sem dojel, da morda kdo ni zmogel ves ta čas niti enega osebnega klica, niti enega osebnega dokaza prijateljstva, ki je prej morda bilo...Za take ljudi pa pri meni velja, da v sms in elektronska sporočila ne verjamem: če sva si (bila) res blizu, se boš oglasil...ali pa sva tudi prej bila bolj "prijatelja na površini" vsaj z ene strani. To je moja teorija o tistem kar najbolj cenim in česar ne maram. Pa je šlo in gre vse to res mimo mene, lagal pa bi o neprizadetosti na taka spoznanja.

Pravo prijateljstvo pa je kot vedno nemerljivo in nima določenih pojavnih oblik. Prav zato si štejem v čast in zadovoljstvo in veselje neskončno veliko tega, kar me je zdravilo in me še zdravi. Koliko časa mi bo to polnilo srce in dušo in glavo, niti ni pomembno. Obešenjaško se znam pošaliti: "A ne bi bil hec, da mi pozdravijo raka in ko grem iz bolnice, mi pade strešnik na glavo in...adijo!?"

Vse je možno in mogoče. Nekoč so me učili v šoli o reku "nič človeškega mi ni tuje"(latinsko:homo sum humani a mi nihil alienum puto)! VZETO NA ZNANJE!