Klepetam s prijateljem, ki gre čez nekaj dni "po moji poti" - na operacijo zaradi raka. Kemoterapije je že prestal, njegov poseg bo - upam in verjamem - mačji kašelj proti moji zahtevni operaciji. Beseda teče o vsem mogočem, še najmanj ali nič o bolezni, ki naju sicer po svoje povezuje: on je zanjo zvedel, ko sem bil jaz že utirjen v zdravljenje.
Klepetam s sošolcem in prijateljem s katerim naju veže marsikaj v preteklosti. In zdaj? Sproščen pogovor, dogodivščine in anekdote pa še malo "opravljanja" (priznam) in mine ura, ura in pol kot bi mignil. Srečanja v istem lokalu ob isti uri v isti "fari" so postala kar navada.
Če bi dovolil, da me razžira grenkoba soočanja z boleznijo, verjetno ne bi zmogel vsakdanjega klepeta, ki mi ga omogoča tudi upokojenski status. Za take stvari si vedno najdem čas, ker to preprosto potrebujem. Lahko je pogovr tudi čisto nepomembno vsakdanji, lahko je prazen "čvek", zame je to dragoceno. In priznam: vsega tega ni ravno malo, ker sem pač od nekdaj bil človek, ki je rad klepetal (šola ni izvzeta....) in se nisem nikdar pretirano spraševal o smislu tega, o globjem pomenu in še čem. Sem zato "prazen"? Mogoče, ampak me človeška beseda vedno napolni in vedno po takem klepetu ali pa kar po vsakem čvekanju, čutim, da sem še živ. Grenkoba me zanesljivo ne bo razžrla, morda me bo rak - kot tisoče in tisoče drugih. Filozofija je že znana: od nečesa pač moraš umreti in če ti je namenjeno...
Danes me je bil vesel nesojeni teniški partner. Včasih sem amatersko in rekreativno mahal z loparjem tudi dvakrat na dan. Potem manj, na koncu nič. A sva se z današnjim sogovornikom trdno dogovorila za partijo tenisa in ob današnjem srečanju sva ponovila, da bova...Sam iskreno ne vem, kdaj bom - se pa veselim, ker sem v njegovem vnovičnem povabilu začutil iskrenost in tudi meni znan stavek je pristavil: "Veš, berem kar pišeš..."
Pri vsem tem in še pri marsičem gre samo za eno: iskanje človeka v ljudeh, iskanje besede in nasmeha in dobre volje in optimizma. Nečesa nisem raku nikdar dovolil: da bi mi grenkoba soočanja z njim vzela smeh. Življenje mi lahko vzame, smeha mi ne more....