Tisoče in tisoče zgodb bi znal povedati "Onko" kar je skrajšava za Onkološki inštitut - osrednje bojišče za boj proti raku v Sloveniji. Sredi julija sem končal del moje dirke za življenje in zdravje, a me je nekaj preganjalo. Modrih kuvert ne nosim nikomur, a sem imel neprestano v glavi in v srcu željo po tem, da tiste tam v kleti spomnim na to, kako pomembno delo opravljajo....

Bil sem pacient aparata št. 7 oziroma ekipe ljudi, ki so mi v času 35 obsevanj pomagali kot eden: predano, skrbno, strokovno, človeško in empatično. Koliko bodrilnih kretenj in besed, kako nesebičen odziv in konec koncev kako profesionalen odnos do enega od mnogih, ki gredo skozi njihove roke...Aparat je samo stroj, oni pa imajo srca in tople besede in izkazujejo neprestano posluh za bolnika. Pa sem se te dni oglasil s krofi in sporočilom, ki je bilo na moč preprosto; "Hvala!"

Odziv je bil prisrčen, najprej sem bil kar malo presenečen: res še ni minilo dolgo časa, a vsak dan od osmih zjutraj do osmih zvečer se izmenjujemo bolniki z rakom...množica, nesporno! Pa so se me zapomnili, očitno in sem bil deležen pohval za moj napredek po obsevanjih in posledicah. Kajti oni so me videli in doživeli nemočnega, oslabelega, shujšanega v najbolj občutljivem obdobju mojega zdravljenja do tedaj. Lahko samo zapišem, da nimam besed zahvale, da nimam dovolj energije, da bi jo posredoval njim v zameno za vse, kar so mi dali kot zaposleni na oddelku, ki je dnevno oblegan s takimi kot sem jaz: vsi prihajamo s strahom, kako bo potekalo žarčenje naših rakastih celic in vsi odhajamo nekoč z upanjem, da ....saj veste!

Krofi so odigrali tisto kar bi sicer kdo prelil v dolgo zahvalo. Iskrenost odziva pa me je prepričala, da me ni zastonj preganjalo vprašanje "pa kdaj jim boš nesel...?", ki sem si ga zastavljal in počakal sem na konec sezone dopustov. Potem sem na isti "misiji krof" obiskal še sestre v ambulanti, ki je verjetno ena najbolj zasedenih in obleganih in kjer sem obiskoval (in jih verjetno še bom) kontrolne preglede med sami procesom: vsak teden! Tudi tam je bil odziv enako prisrčen in zadoščenje sem odnesel s seboj. Spomnil sem se na tiste, ki so mi olajšali moj boj z rakom in sem še prepričan, da sem ravnal prav, ko sem skušal tudi sam pokazati človeško plat odnosa med bolnikom in tistimi, ki zdravijo.

Zdaj mi je neskončno lažje. Ničesar nisem plačal ali poplačal, odnos je daleč nad razmerjem "daj dam". Hvala vsem tam spodaj....še enkrat in res iz srca!