Ko me je napadel rak, sem postal logično bolj občutljiv na odziv ljudi. Zato sem tudi skrb medicine meril skozi odziv ljudi - od strežnic do zdravnikov. No, glede nekaterih pa se ni nič spremenilo. Če se je, se je še na bolje.
Pisal sem že, da me je onemoglega in shujšanega in tečnega in zlovoljnega kar doma ostrigel moj sosed. Naj ne pozabim, da tudi njegova soproga zna razveseliti, ko dobimo baklave in...Sosed je med prvimi moji "dobri vili" zagotovil pomoč ob moji bolezni. Je okoli hiše marsikaj treba postoriti...
Druga soseda (oboji živijo v hišah nasproti nas, v Bitnje so se priselili za nami) pa se je zopet oglasila. Kaj to pomeni? Pomeni njen nasmeh in krožnik s "krumpirušo". Še topla jed, ki bi ji mi nepoučeni pač rekli "krompirjev burek" je ena mojih ljubših. Soseda je mojo soprogo spraševala neprestano: ali že lahko prinesem......, ko sem bil še povsem nersposoben za vsak grižljaj. To je bila njena skrb, zlate roke za peko pa so njena lastnost...
Ljudje, s katerimi živimo v tem okolju, so zame postali "terapija". Ti sosedje so zlati. Pa tudi soseda (malo dlje), ki je prinesla domače grozdje in seveda vsi drugi, ki so sporočali pozdrave, dobre želje. Zato seveda tega nikdar ne bom pozabil, ker je bilo to nekaj toplega kot je topla "krumpiruša" iz rok tistih, ki so preprosto: dobri ljudje.
Logično je, da tudi z našega vrta kaj delimo s sosedi. In da okoli Božiča pridejo na čaj in potico....Jaz pa sosedom voščim kurban bajram (naučil sem se voščila....), če je le prilika. In tako nam gre skupaj dobro: pomagamo si, klepetamo, izmenjamo drobne pozornosti....in "krumpiruša" je zdaj zopet zame dosegljiva: lahko si dam duška...
Lepo je imeti dobre ljudi okoli sebe. Pa bil zdrav ali bolan. Ko sem zopet ugriznil v odlično stvaritev zlatih rok moje sosede, sem nehote pomislil: nekaj se dogaja, nekaj se vrača....