Pozvonilo je, odprla je moja žena in me kmalu poklicala. V rokah je držala - darilo. Ne za njo, ne zame - za oba. Naključje je hotelo, da se je to zgodilo skoraj točno na dan, ki me spomni na oktober 1985 in prstana in še kaj....Čas seveda mine in mineva, šok pa je bil res pristen....neposreden in presenetljiv kot pač šok je.
Svoj umetniški izdelek nama je prinesla ženska, ki jo poznava in ona naju. Ne bom opisoval več, ker je tako sama želela: "Začutila sem, da to moram prinesti..." je rekla in dodala, da "na Trmi redno prebere....". Stična točka je torej znana, njeno sporočilo in sporočilo njenega darila pa me je res "podrlo". Saj se pozdravljamo, vemo drug za drugega, ampak: kar tako, nenadoma in spontano naju je obdarila...Slutim, da je moja bolezen nek okvir vsega, a obenem še pravi datum in...sporočilo! Slednje je izpovedano z mislijo misleca in dejanjem človeka, ki svoje umetniško iskanje izkoristi tudi za srečo drugih.
Seveda sva bila popolnoma presenečena še lep čas, ko se je gospa poslovila in odklonila tudi vabilo na kavo in klepet. Bomo, zanesljivo bomo to nadoknadili - seveda pa je nemogoče nadomestiti empatijo, pozornost. Nekaj jo je gnalo, da nam je prinesla nekaj, kar je sporočilo in kar je sama ustvarila z umetnmiško žilico in človeškostjo v sebi.
Res sem med boleznijo in zdravljenjem doživel veliko in nemalokrat sem bil res presenečen, presunjen. Sporočilo tega darila sem oblikoval sam: je preprosto in si ga dovoljujem privzeti: za potrjevanje dobrega v ljudeh gre, za nadgradnjo bežnega pozdrava v domači vasi, za darilo iz srca. Ko ti to izroči nekdo, s katerim nisi tesneje povezan, potem ta človek pride neskončno blizu s svojo gesto. Darilo je lahko tudi sporočilo, da nas pravi ljudje vedno znova prepričajo, da jih ni malo, da so tu med nami in zato je življenje lepše tudi, če ti telo napade rak ali karkoli hudega...