Prelepa jesen je, da bi razmišljal(i) o smrti. Ampak: z mojo diagnozo je morda to skoraj obvezen premislek, ki pa rabi nek dražljaj, povod. Kar tako in samo od sebe ne gre, a nostalgija in melahnholija sta tudi nekako v navezi z jesenjo in vsem ka prinaša...
Neizmerno sem vesel sošolk in sošolcev. Kakorkoli se že srečamo (gre za krog iz srednje šole in za ožjo tričlansko skupino s fakultete) in kdarakoli in kjerkoli - vedno mi to napolni baterije, moj pogon je bolj intenziven. Na eni strani spomini, koga žal ni več (smo pač stari, tu ni kaj dodati) in s tem povezana čustva, na drugi strani radost, da se še srečamo, da smo (še) živi, da imamo svoja veselja tudi na jesen življenja kot bi se reklo bolj pesniško.
Pri tem seveda ni pravil in srečanja sem vedno jemal kot nekaj kar je "na meniju". Ni obveznega jedilnika, je pa ponudba: če ti ustreza videti tiste, ki jih želiš viedeti in jih ne srečaš vsakodnevno, potem se boš udeležil, drugače pa ne. Ni obsojanja tistih, ki jih ni in ni nobene "nagrade" za vse, ki se na določen dan v mesecu ali pa kar tako srečamo in poklepetamo.
Zame je seveda nujno vprašanje: kolikokrat še? A si ga dejansko ne zastavljam, ker nikamor ne pripelje. Nesporno je rak bolzene, ki ni naklonjena ravno "dolgoročnemu planiranju" in tudi sam sem od začetka dojemanja vsega - in kmalu bo to leto dni - nek obračun naredil...Zaključek je bil po mojem pravi in tudi dober in....Preprosto: lepo življenje, mnogo doživetega in nič kar bi menjal. Ker te tudi slabe stvari izučijo in krepijo sposobnost preživetja ali vsaj življenja. Končni zaključek ni ravno kak biser logike ipd.: vija vaja ven traja. Vse življenje, v bistvu. Nekoč ni pač tudi ti (oziroma vsakdo) ven iz igre.
Zato sem srečanj z ljudmi iz moje preteklosti (tudi mladosti, lahko zapišem) toliko bolj vesel, ker smo (še) v igri. Sam se na tak način soočam s sabo in rakom v meni in lažje sprejemam vse, kar to prinaša. Smeh in tisti obvezni "se spomniš" pa mi prinašajo sošolke in sošolci in vsi ostali v igro kjer bo vsakdo prej ali slej slišal kot v otroški izštevanki tisti "ven"....