Kako gre skupaj jutranji sprehod z našo Mimi po gozdu (ustaljena pot zanjo in zame...) in vrhunski aparat nuklearne medicine v kleti Onkološkega inštituta? Ne vem, kako gre - ampak gre. Zdravljenje raka v meni terja novo fazo oziroma preiskavo. Po predpisanem roku po zdravljenju s kemoterapijo in obsevanjem, se vse skupaj nadaljuje....
Priznam, da se "oddelek za nuklearno medicino" bere in sliši kar strašljivo: a je v bistvu izredno dragocena zadeva. Z njo mi lahko povedo, kaj se v meni dogaja in kako naprej. Rak je danes soočen s hudimi "nasprotniki" in sebe štejem zraven. Predvsem pa je to sleherno dognanje človeka, sleherni dosežek medicine. Da bo jasno: nihče si ne želi, da to doživi tudi sam, a zopet priznam - celotna izkušnja je dejansko "rutinska".
Potem, ko pridešč tešč (in čim več vode popiješ), dobiš v roko "kanalček", izmerijo ti količino sladkorja (se lahko pohvalim, da tu ni težav..) in sedeš na stol kjer ti v ožilje steče izotop. Kar pomeni potem urico mirovanja v posebni sobi kjer nas je nekaj takih, ki čakamo, da ležemo na posebno ležišče (na fotografiji) in nas potem prevzame ekipa kjer je odločilna zdravnica....In kakih dvajset minut si popolnoma pri miru v tistem "predoru", da bo slika stanja dobra - in tudi tu ni bilo težav. Izvid bo napotilo meni in mojim zdravnikom za nov korak naprej ali vstran, nazaj nikakor ne. Ker mi moj onkolog reče, da so tam zato, da zdravijo....pozdravijo?!
Kmalu bo leto dni odkar sem začel zaznavati spremembo in potem zvedel, da imam tumor. Kasneje se mu je pridružil še drugi. Zato seveda nič ne ugibam, kako bo naprej. Enega mi je vrhunski kirurg izrezal iz telesa, drugega je napadel "aparat št.7" in zdaj? Je na vrsti tretji in .... ali kaj? Vsekakor bo vse to vplivalo na moje zdrav(ljen)je. Toda vsak sprehod po gozdu z našo ljubljenko ali katerakoli druga aktivnost (pa čeprav samo kavica in klepet) so podaljšanje mojega življenja. Ker bi se - brez slepomišenja - sicer lahko končalo. Kdj - ne vem. Ker ne vem niti, kdaj se bo vse razpletlo po in ob zdravljenju. To bo pokazal čas....je fraza. Kajti časa preprosto nimam več v izobilju: nekaj terjajo leta, nekaj bolezen. A s tem smo soočeni prav vsi in zato sem šel mirno na sprehod v jutranjem hladu in po šelestečem listju, potem pa še bolj mirno legel na to "čudo tehnike, medicine".
Ker je treba življenje vzeti tako kot je.