Ko razkrivam svoj boj z rakom v sebi, takoj zapišem: podrobnosti ne objavljam, a naj bo vsakomur jasno, da so zadeve resne. Ker je biti bitko z boleznijo vedno resna stvar. Zato naj zdaj zapišem o tem, kako sem doživel prvo etapo (cilja ne napovedujem) v tej dirki za zdravje. Nujno in prav je, da najprej omenim zdravnika, ki me je "zdravil" z empatijo in odnosom do bolnika. To je bil začetek dela zdravljenja, ker me pomemben del še čaka. Nadaljeval se je s šest ur trajajočo operacijo kirurga, ki mu bom zagotovo večno hvaležen zaradi - njegove odločitve, podkrepljene z drugimi odločitvami zdravniškega konzilija.

Zakaj sem pepričan v izjemnost znanja? Zato, ker obstaja bolj običajen pristop, ki tudi vodi k rešitvi in zdravju in....A njegov skalpel je pri meni ohranil v okviru zahtevnosti posega marsikaj kjer kje drugje ne bi. Mlad (relativno) človek kot del ekipe (spoznal sem jih kar nekaj...), ki je torej opravila nekaj kar zdaj čutim. Olajšanje, vsekakor in občudovanje, znova. Od anestezije do časa, ko sem pristal v rokah sester in drugih na intenzivnem oddelku je mineval specifičen čas: nikoli nisem bil operiran, nikoli se mi niti približno kaj podobnega ni zgodilo - nato pa vse to kar je - brez dajanja ocen - kirurška mojstrovina. Pa ne zaradi mene, zaradi tistih/tistega, ki to zna in zmore. Marsikdo bo vprašal: kaj pa bolečina? Kako se z njo spopasti? Ko greš preko psihične obremenitve z boleznijo, je na vrsti telo. Medicina danes res zmore nešteto dobrih stvari in naj se ne hvalim: srečanje z bolečino je bilo bolj bežno kot bi pričakoval. Verjamem, da so vsi ostali bolniki deležni te pozornosti, razumevanja in zlasti znanja. Ko sem guglal, kaj zmorejo naši zdravniki, sem dojel svojo veliko prednost in blagor javnega zdravstva: vse življenje sem zanj plačeval, uporabil nič - zdaj sem pa jaz na vrsti! Javno zdravstvo države Slovenije mi je omogočilo vse to kar se mi je že zgodilo. Pa je verjetno še dolga pot, ampak tako invazivnega napada na moj organizem si nikdar v sanjah ne bi domišljal. Zato je ocena /ta pa strokovna, jasno/, da je bil cilj dosežen, poseg pa zapleten - blagodejna. Zdaj pa je to dovolj, kdor preveč slavi etapne zmage, končne ne bo videl...

Rez v moje telo je bil torej nujen in koristen in z vsemi pravili stroke podprt. A tudi tvegan. Ker je tvegan prehod za pešce, ne pa operacijska dvorana v največji bolnišnici. Niti sekunde (prisežem pri skalpelu mojega kirurga) pa nisem dvomil ali celo "pisal oporoke" čeprav se vedno vse lahko zgodi. Morda mi prav to zaupanje, da sem v dobrih rokah, pomaga k lažjemu preboju do naslednje etape....do končnega cilja. Seveda je to človeku lastno pri najbližjih, a moram še enkrat izpostaviti prijatelje in celo znance, ki so se izkazali za prijatelje z načinom odziva. Prijateljem/prijateljicam pa lahko zapišem samo eno: če bi bilo drugače, bi morda zdaj pod prtiskom in v stiski podvomil v to zame najvišjo obliko odnosa. Pa ni: to me prepričuje,, da smo kar smo bili in tudi bomo. Ob skalpelu v kirurgovih rokah je to blažilna terapija - pa če traja sekundo ali stoletje dolgo.

Verjetno bom še naprej potreboval vse znanje medicine in ljudi v njej. Zanesljivo pa bom do konca življenja prepričan, da to mi tukaj imamo. Da smo bolniki v varnih rokah. Dopuščam vse drugačne ocene in tudi nestrinjanja, a en adut ostane: mene je rezal, mene je reševal, moje telo je ščitil človek, ki je opravljal svoje delo. Pa še kaj, vsaj zame. Vsi, ki sem jih na tej poti bežno ali drugače srečal, so postali angeli varuhi (poudarjam, da nisem veren, a fraza je odlična in primerna...). Ko to dodam čustvom ljudi okoli sebe, nehote ustvarim celoto, ki me zdravi. Kaj še hočem?