Ko sem videl, kdo me kliče, sem bil presenečen. Dolgo se nisva slišala, a ne po moji zaslugi. Pa to ni pomembno: so ljudje, ki me vedno lahko pokličejo in po klepetu z njimi sem drugačen. Verjetno me je v podzavesti motilo, da sva lep čas bila v "dialogu gluhih".
Potem sva kelepetala 36 minut. Res sem vedno rad govoril, a po telefonu tak pogovor ni običajen. Pa je tokrat bil. Ko sva si povedala precej (največ sem govoril jaz o svoji bolezni in preizkušnjah in bitki z rakom), sva se dgovorila za klepet kot včasih. Na isti dan, seveda. Da gre vse naprej. Ker so "mrtvi telefoni" nekaj, česar ne potrebujem(o). Sploh v tem stanju in tem času ne. To pa je rekel tretji iz trikotnika prijateljstva in imel - kot navadno - prav. Koliko je zaslužen, da se je kaj spremenilo, ne ugibam.
Nikdar nisem prijateljev krivil za njihove reakcije. Če bi to počel, potem ne bi bili prijatelji. Sem pa sledil. Nisem vsiljeval svojega načina prijateljstva, sprejel sem kar sem pač dobil. Če kaj potem dobim nazaj, sem vesel. Zadovoljen. Šel sem res sproščeno spat tistega večera po 36minutnem klepetu in spal sem dobro.
Rak seveda pomeni grožnjo, prinese in odnese pa tudi marsikaj. Zagotovo spodbudi tudi občutljivost ali ranljivost. Neizmerno sem vesel, da spet lahko klepetam 36 minut, tudi več bom. A se bo morda kdaj in s kom zgodilo, da bo telefon mrtev, kavic pa ne bo več. Tudi to sprejemam kot danost, ne kot kak davek bolezni in stanju v zvezi z njo. To je pač moj poskus dojemanja življenja kakršno pač je in bo.
Kmalu bo leto dni odkar sem zaslutil, kaj imam v sebi. Vmes se je zgodilo res veliko. Dobrega in slabega kot je pač pri vsakem od nas. No, 36 minut klepeta štejem med nekaj najboljšega. Egoistično ali ne: ker mi je to pomenilo terapijo. Te pa so v tem obdobju zame bodrilne.....