Je mogoče biti navdušen, ko ti v pljučih preiskujejo raka? Je. Jaz sem bil. Ne nad tem, da je treba potrditi ali ovreči sume, nad preiskavo samo. Gre za res izjemno doživetje: zopet si na sloviti mizi, ki drsi gor in dol v tunel in iz njega. Pa te slikajo in potem nastopi ekipa, ki ti v pljuča spusti "sondo" oziroma iskalnik oziroma iglo, ki pomaga pri analizi dogajanja... Ne bom pisal več, da se strokovnjaki ne bi zgražali, bil sem pa osupel: kaj vse zmore naša medicina, kakšno znanje imajo ljudje, ki morajo iz nekaj milimentrov velike sledi vzeti celice, ki jih potem preiščejo drugi strokovnjaki na Golniku, v laboratoriju!? Prejel sem lokalno narkozo, a dejansko spremljal celotno preiskavo, ki je nov korak na poti k (o)zdravljenju....
Vse to je bilo potrebno v luči izjave mojega zdravnika onkologa, da imam zdaj prednost, da spremembe medicina zazna, obravnava, zdravi. Težko ali nemogoče se zgodi, da bi raka odkrili po letih "kljuvanja" v meni. Zato so take preiskave izrednega pomena in v vsakem primeru potrebne. Sam sem jo opazoval kot nepoučeni laik tudi kot nekakšno "čudo znanosti"....
Bitko z rakom v grlu in pljučih sem že dobil, pravijo zdravniki in neskončno sem bil vesel tega. Bitka pa ni vojna: zdaj je treba analizirati sleherno, pa čeprav nekaj milimetrov veliko, možnost, da .... No, vsako tako ugotovitev sprejemam trezne glave: imam angela varuha v beli halji in celo četico z njim sodelujočih. Sam pa sem nil od nekdaj usmerjen v boj, ne v poraz. Zato je bila ta preiskava res samo potrditev, da je za mano sodobna medicina in da je treba sodelovati z vsemi, ki bedijo nad mano...
Mimogrede: kmalu bo leto dni od prvih zaznav sprememb. Kakšna bitka je to!!! In kako je človek soočen z diagnozami, ki so "pogubne" in kako se človek spusti v boj in je potem zadovoljen, če njegovo telo zmaga bitko, vojno, karkoli!