Kemopojedina: sestavljen meni mojih zdravnikov postrežejo na onkološkem....soba 5, prvo nadstropje. Strežejo prijazne sestre, ki neprestano sprašujejo: "Ste v redu?" Pa sem (bil) v redu. Čisto zares, a brez blefiranja: posledice so v stranskih učinkih, ki še pridejo, ker je bil današnji štirihodni meni pač uvod, "pojedin" še ni konec.

Danes sem torej vstopil v novo fazo, začel drugo etapo: imela bo leteče cilje, naporna bo in cilj seveda ni n ikomur zajamčen. Ko sem videl, koliko nas je prišlo po kemoterapijo, sem zopet dojel, kaj naša medicina, znanost zmoreta. Pa je bila vedno zame kemoterapija grda beseda. malo manj kot smrt ali podobno. Zadeva je v praksi za prvič presenetljiva: nič ne boli, le preparati ti tečejo v žilo ure in ure. Bistvo: vrečka s kemoterapijo je najmanjša, a vsebina je očitno bombastična. Zato so vzporedno potrebne še druge sestavine, spremljevalke terapije, ki pač pomeni boj z rakom. Sam imam to sestavljeno kot je sestavljena bolezen in boj z njo. Opazujem oddelek, sestre in vse aparature in znova lahko samo dojemam, kaj vse znamo, kaj imamo, kaj zmoremo. Sam sem se pripeljal, tudi o tem je bilo več teorij - zanesel sem se na zdravnika. Proti koncu zdravljenja zna biti telo že utrujeno, zdaj je še vse zelo običajno in tudi obsevanja (posamezna) trajajo četrt ure in to je to. Me že čaka mašina, vse so mi pojasnili.

Se ponavljam, a vztrajam: tudi moje pisanje iz sobe št 5 oziroma med zdravljenjem name vpliva blažilno. Upam pa, da komu s tem umikam kako nedostopno temo, kak tabu: skušam predstaviti samo in zgolj svoje vtise, nikogar ne prepričujem. Ni čudno, da se potem vehementna gospa razburi, ko ji nočem po telefonu opisati svojega raka in sočnih podrobnosti, ki bi jo zanimale. To presega moj zmožnosti oziroma toleranco v času, ko sem vedndarle - priznal ali pa ne - v specifičnem duhovnem stanju in tega občutijo moji najbližji pa mi nikdar ne rečejo niti besedice. Pa ni to kaka razlika od prej, je pa res, da mi skuša žena in hčerka (sta največkrat oziroma stalno ob meni) dobesedno brati misli in želje na še bolj nevsiljiv, a dosleden način. Pa seveda drugi tudi, ne bom našteval, ker vedo kdo so. Vsem bralkam in bralcem pa morda odstiram zastor nad današnjim bojem z rakom oziroma hudimi boleznimi. Nisem slaven kot tisti, ki že z objavo novice, da so zboleli, šokirajo množice. Niti nisem pomemben tako, da bi z boleznijo vred lahko dajal še nasvete oziroma kaj drugega: se spomnite nekdanjega predsednika države, ki je k sebi klical šamane ipd. zdravilce? Naj ne bo pomote: vztrajam pri trditvi, ki velja tudi zame in vsakogar: ko ti gre za nohte, ko visiš na nitki, poskusiš vse. Tudi jaz bom, če bo usoda tako hotela. Dokler pa mi zdravniki rečejo tole: mi vas hočemo pozdraviti, je to res trden temelj tudi za mojo psiho in želim vsakemu bolniku, da zmore najti temelj zase.

Današnja soba št.5 in srečanje z novim poglavjem boja za zdravje in bitke z rakom je v marsičem zadovoljil tudi mojo novinarsko in skribomansko žilico. Ne sme pozabiti napisati, da med dovajanjem kemije v moje telo, sestra prinese malico. Ja, tam smo po štiri, pet...tudi osem ur pa poskrbijo tudi za to. Podrobnost druge vrste: v sobi je tudi gospa, ki raka zdravi in ustavlja 22 let. Da je preživela ves ta čas, je dokaz sposobnosti naših ljudi, naše medicine, našega sistema: "Veste, zdravljeni boste kot v najboljših tujih bolnišnicah, na onkološkem področju k sreči sledimo svetu oziroma smo del njega!" so besede mojega specialista radiologije. Verjamem mu. Ponižno pa priznam še nekaj iz dogajanja danes: malice nisem pojedel, ker je bila slutnja odhoda domov preblizu....Včasih človek iz svoje kože ne (z)more.