To je moja in naša (družinska) zgodba tega leta. Danes med svojimi najbližjimi lahko zapišem samo: preživel sem. Do zdaj. Do kdaj? Pa ne vem, željo imam...
Včeraj mi je prijatelj prinesel kruh sreče in odrezal sem si ga prvič v življenju. Nisem poznal tega običaja, priznam brez oklevanja in nič osramočen. Tisti, ki mi ga je prinesel, je vse leto z mano bojeval bitko z rakom in jo še in jo še bo. To je bil nekakšen vrh vsega kar me je dobrega doletelo to leto: odziv prijateljev in neznancev me je zdravil tako kot žarki pri obsevanju ali kemoterapija v žilah. Ali pa še bolj. Čeprav živiva narazen, sva z vsakim srečanjem bolj povezana. Eno samo srce ga je in naj vam priznam: mehka duša je, da še sam postanem nekako mehak, ranljiv, otožen. Oba sva novinarja, to ostane do smrti. Ko sva se poslovila, ni bilo treba velikih besed. Meni je ostal kruh sreče, ki naj bi mi prinesel....no, saj mi je že: nekaj človeškega, nekaj toplega. Hvala ti, prijatelj - kot velja hvala vsem za vsako spodbudo, željo, gesto...za nešteta darila, polna simbolike: srečni kamen pa roža pa umetniška stvaritev pa...ne znam našteti in nočem razvrščati in preštevati. Kruh sreče je bil samo epilog tega obdobja, ko me je življenje preizkušalo kot še nikoli. S trmo sem o(b)stal do danes, da lahko z mojo družino praznujem nekaj kar je več od praznika, več od običaja, več od....vsega!
Zdajle v mislih ta kruh sreče delim z vsemi in vsakomur, ker sem prepričan, da ga je prijatelj dejansko namenil vsem. To je vse, kar lahko še dodam in obljubim, da se bom za nov kos takega kruha boril...ne bom odnehal....se vdal....kje pa! Življenje jemljem skozi vsako sekundo in tako sam zase sem skoval tole, potem pa sklenil, da moram deliti z vsemi, ki to berete.....
Ni konca
Dan se z dnevom nenehno srečuje,
leto se z letom vztrajno rokuje.
V enem se hipu vse nadaljuje:
v meni želja se zgane, že k tebi potuje.....
Miran Šubic, 24. decembra 2025