Od daleč vidna. Jesensko obarvana. Take so nekoč ljudje pripenjali soljudem in pomenile so verjetno smrt. Tiste bolj jesensko rdeče so najprej vladale in z njimi tisti, ki so jih nosili. Danes so od nekaterih osovražene, od drugih toliko bolj cenjene. Ker smo ljudje skoraj vedno vsaj na dveh bregovih.
Take misli so pač nekako povezane s turobnostjo jeseni, ki je v polnem nasprotju z barvami v naravi. Ki je ustvarila tudi zvezdo na drevesu. In prej ali slej bo odpadla, rumena ali rdeča. Narava pa bo ustvarjala naprej. Veselimo se tega in tudi spoznanja, da v naravi lahko iščemo in najdemo sporočila. Za vse in vsakogar.
Ves svet v teh dneh sporoča sam sebi: ohranimo naravo. Z zvezdami in brez. Ohranimo z njo tudi sebe.