Klic z neznane številke. Niti ne znan glas, ki sem ga morda nekajkrat slišal v življenju. In me je začel nekaj podučevati, da sem končno ugotovil, kdo je. Njega dni je nekaj novinaril in podobno - blizu mene živi in priznam, da nisem dojel vsebine klica: se pritožuje nad neko objavo ali me preprosto želi - učiti!? Priznam: tega ne dovolim ravno vsakomur in zato sva hitro pristala pri manj prijaznem tonu, a tako pač je. Niti nisem želel klica, najmanj njegovega. Osnovne vljudnosti nisva ovrgla, ravno nasprotno...

V pogovoru mi je nekajkrat zaželel dobrega zdravja. Ko mi to kdo glede na raka in vse kar zraven sodi reče prvič, vzamem z dobro voljo njegov dober namen. A v tem primeru je bilo poudarjanje zame povsem nepotrebno: takoj sem dojel sporočilo...Da pač dobro ve, kaj se je zgodilo in se dogaja z mano in tisto vztrajno ponavljanje želje po dobrem zdravju je postalo tako zgovorno sporočilo, da sem ga seveda celo jaz dojel in sprejel. Kje pa piše, da je treba naokoli trositi samo empatijo in še kaj - včasih tudi tak klic človeka dejansko ozavesti: nekdo ti želi sporočiti, da morda ne boš več dolgo, da dobro ve, da si na poti v....Morda si to samo domišljam, a ton in način takih sporočil res hitro razvozlam.

Poslovila sva se tako, da je odložil on. Kar sem tudi hotel doseči: jaz mu ne bi poklopil slušalke nikdar, ker bi potem sogovornik morda slavil malo zmago, da je me z "željo po dobrem zdravju" in ostalim spravil ob živce, prizadel tma kjer sem šibek (bolezen....) ipd. Pa je pogovor prekinil kot ga je začel on. Dejansko sem potem malo zmago začutil jaz: taki smo ljudje, polni slabosti in utvar - morda je bila to ena od tistih, ki sem jih ustvaril, da bi mi bilo lažje. Sem mu pa povedal, da bi biloi vseeno, če ne bi klical: naukov čisto od vsakogar res ne jemljem kar tako in v tem primeru sem kot najbolj iskreno sporočilo vzel "veliko zdravja ti želim" sporočilo, ki sem ga kot zapisano hitro dešifriral in sprejel.

Nikdar nisem od vsakogar terjal sočutje, še manj neko res pristno čustvo solidarnosti ipd. Tega sem dobil in dobivam ogromno od tistih, ki to počnejo res od srca - pa če me pokličejo enkrat ali nobenkrat ali vsak dan. Zato seveda nisem nikdar gojil niti občutkov, da sem vreden najvišjih oblik čustev ... zadoščale so mi in mi še čisto navadne malenkosti. Po pogovoru s človekom, ki me ni poklical desetletja, sem se sam sebi zdel še bolj resničen: zmorem tudi jezo, zmorem tudi bolj neposreden odziv, ker sem pač živ. Še živ. Zato so tudi taki klici dragocen del življenja, ki nikdar ni samo rožnato in še manj sivo....To zapisati na takle lep poletni dan, je možno: ker lepoto nekja v ozadju preganja malo grmenja, bliski....Da le ne bo kaj hujšega, kajne?