O Marjanu (rekli smo tudi Ati pa Cigo pa...) težko napišem kaj brez poplave čustev. Z njim sem prehodil Gorenjsko - on starosta fotoreporterstva, jaz novinarski vajenec. Polnil mi je srce in glavo z zgodbami, ki so njegovo življenje kot je vse njegovo bivanje dejansko knjiga. Razstava, ki jo je pripravila kustodinja Muzeja novejše in sodobne zgodovine (Kranjčanka Nataša Robežnik je v.d. direktorice) Monika Močnik zajema tiste fotografije (na stotisoče jih je...), ki prikazujejo njegovo značajsko vedrino, pogled na življenje in njegovo dojemanje. Sledi še doktorat na to temo, gospe Moniki pa sem skušal izbrskati iz spomina kako dejstvo, kako zgodbo o mojem doživljanju tega enkratnega človeka, fotoreporterja, partizana, nemškega vojaka, jetnika z Golega otoka....
Včeraj je v Galeriji S ljubljanskega gradu Marjanova fotografija še enkrat pristala med ljudmi. Med tistimi, ki smo prišli, je bilo tudi nekaj Dnevnikovih "veteranov" - Jože Jojo Pogačnik, Peter Perčič in Dušan Nograšek na primer - in seveda so spomini na legendo Dnevnika ob njegovih fantastičnih fotografijah bili še bolj pristni.
PS
So ljudje v človekovem življenju, ki te zaznamujejo. Morda niti ne znaš pojasniti zakaj, kako...a dejansko postanejo neločljiv del tebe. Marjan Ciglič, hvala za vsako sekundo v tvoji družbi in hvala za nekaj, kar si mi - se prepričujem ali pa je res - zanesljivo podaril: ne glede na to, kako te biča življenje, treba je vzeti s svetle plati...Hvala ti, Marjan.