V enem dnevu sem govoril z mojima tetama. Samo dve še imam, ena živi v meni domači Selški dolini, druga blizu mene v okolici Kranja. Nekaj časa se nismo slišali, potem pa sem klepetal z obema. In se takoj spomnil, kako so me tete v Davči kot otroka "crkljale", skupaj z babico. Tam sem živel od rojstva do šestega leta in zato smatram domačijo in vas in vse tam za svoj dom....Lani smo s tetama šli na izlet in se lepo imeli...Ni treba velikih besed, meni sta obe pač vez z domom, ki je v meni pa ni pomembno kje sem.....

Teti sta me nehote opomnili, da se že skoraj leto borim zase. Trmast kot sem še ne odneham. Rak je pač nekaj kar terja bitko. In nekako v tem času sem eno preživel na operacijski mizi kjer mi je mojster s skalpelom izrezal smrtno grožnjo uspešno, a bitke še ni konec.

Kaj vse sem doživel prej in vmes in potem? Lahko bi bil vodič po kliničnem centru: dojel in spoznal sem toliko ordinacij, laboratorijev ipd., da si tega v sanjah ne bi predstavljal. To je del procesa kjer sem doživel celo vrsto posegov v moje telo, ki prej pol stoletja ni poznalo zdravnika....Ko vse to po klepetu s tetama povezujem, predelujem, premlevam, vežem idilo otroštva v gorski vasici z najbolj zahtevnimi preiskavami na stara leta. Znova in znova ugotavljam, da me je iz strmine nad in pod našo domačijo kamorkoli peljala trma. Moja, osebna. Morda mi je kot terapija pomagala pri zdravljenju, morda si to samo domišljam. Sem pa prepričan, da mi prizori iz otroštva niso zbledeli in ti moji zdaj priletni teti sta me skupaj s tretjo, žel pokojno, peljali skozi prva leta s smehom, dobro voljo. Posebej najmlajša med njimi me je imela res rada in če sem bil v zgodnjem otroštvu precej časa brez mame, so bile to one ... in še več.

Teti sta torej tu, tudi oni bijeta svoji bitki - jaz pa svojo. Čeprav ne kleptamo prav pogosto, sta mi neskončno blizu. Oklepam se spominov in vtisov kot se oklepam življenja, ki je iz tega stkano. Leto dni boja z rakom v vseh oblikah in na vse načine pa ne spremeni bistva, ki je v meni in to bitko seveda jemljem kot danost - ne kot obup in še manj kot zmago, ki je zanesljiva...Ni res: važno je vedno najti oporo. Pa naj bo to moja domača dobra vila in vsi ostali, ki me zdravijo s tem, da so - ali pa je to klepet s tetama, ki me vrne nazajin gor v hribe in otroštvo, ko sem nosil gumijaste škorenjce in so me neskončno imeli radi.

Bom zdržal še eno leto? Ne vem. Bom zdržal še pet let? Ne vem. Koliko sploh bom? Ne vem.

Vem pa, da cenim vsak dan in vsak klepet in vsako terapijo, ki mi jo dajejo domači, prijatelji in vsi tisti, ki so z mano. Zato mi je lažje in zato se borim.