Če kdo gre s tega sveta, rečejo: "Pa je šel po gobe!" No, tisti, ki smo življenjsko ogroženi s hudo boleznijo, se takih izrazov ogibamo. Saj je vsakomur jasno, kaj se lahko zgodi - a je res tudi to, da prej ali slej....V času, ko sem bolj "v izolaciji" kot ne, ko doživljam spremembe in seveda z njimi tegobe, se nekaj ni spremenilo: odnos (naj)bližnjih...Bom tokrat izvzel ožjo družino, ker ni kaj več dodati o tem kako bitke bijem skupaj kot je prav, logično...a vendar znova in znova doživljeno. Če ne bo zvenelo ceneno: velikokrat se mi zdi, da moja dobra vila dobesedno bere misli...
Včeraj so me z Jelovice doletele gobe pa mojemu požiranju in okrevanju primerna slaščica pa tudi sošolec prijatelj ni prišel praznih rok. Gobe so seveda vrhunec, ker sam lahko hodim po gozdu noč in dan - gobe ne bom videl, našel. Najprej vprašanje, če jim bom lahko (po)jedel - a se najde način. In potem "dostava na dom", ker imam v moji širši družini ljudi, ki mi ves čas bolezni izkazujejo, da mislijo name. Neizmerna energija je to, drugi vir so prijatelji, tretji znanci in neznanci. Ker doživljamo jesenski intermeco med poletjem, so gobecelo logične - a je treba ponje, jih najti in potem dostaviti... res lepo, pozorno. Čarovnije v kuhinji so naslednje poglavje, meni pa so že v "gajbici" dale energijo in - kot berete - snov za razmislek in pisanje. Spoznanje, da "nisem šel po gobe" pa bi lahko šel, je druga skrajnost, ker ne vem kaj in kdaj in kako mi je usojeno Do takrat: z voljo in trmo - dober tek!
Seveda je "hvala" preprost odgovor. Zahvala pa je večplastna, ne potrebuje ogromno besed in izlivov čustev, ker je primarna. Če imaš okoli sebe ljudi in to prave ljudi, je to v trenutku, ko si bolj občutljiv in po svoje prizadet, toliko bolje. Dobil sem že kamen v obliki srca od prijateljice in poseben kamen od prijateljice in sošolke in zaupnice - vse kot potrditev tega kar pišem.
Hec je, da ob vseh tegobah moram biti torej vesel, kako ravnajo z mano. Pa je darilo ali znak tega lahko že sporočilo, da kava še velja ali pa so to gobe z Jelovice ali kamen za srečo ali...lahko je tudi samo iskrena misel. Verjemite mi, da jo zaznavam. Prav vsako: podzavestno se vsaka priplazi vame in mi pomaga. Zato nikdar pozornosti ne merim, preštevam, ocenjujem. Vsaka je neskončna.
V normalnem ritmu normalnega življenja velikokrat ali nikoli ni čas za take misli. Vse gre hitro, nešteto je drugega kar se ti plete po glavi. Ko sem zbolel, so vse te naštete in druge stvari - za dušo. Prijatelj, ki ima neskončno mero energije in volje in dobrote v sebi, me stalno zasipa z darili posebne vrste in zgodbami, ki jih doživlja. Tako je srečal znanca (komaj mu rečem sam to...)in beseda je dala besedo in tudi mene sta se spomnila in je ta znani gospod ob vsem sporočil, da bo na Brezjah molil tudi za moje zdravje....Videla se nisva desetletja, komaj bi se prepoznala pa vendar....Lahko zapišem le tole: hvala. Čeprav nisem veren, verjamem...