V svojem novinarskem življenju nisem nikoli težil k (samo)všečnosti. Sem bil pa seveda vesel pohvale, prepoznavnosti, odmevnosti. To je za mnoge novinarje dejansko prvo plačilo. Jasno pa je tudi, da sem imel in imam ošiljeno pero in zaradi tega je vedno koga zbodlo moje pisanje. Ni bilo vedno zgledno, priznam. In ni naključje, da so me mnogi odklanjali, če ne že kar sovražili skozi zapisano. Zlasti med politiki jih ni in jih ne manjka takih, ki bi me utopili v žlici vode še danes....

Potem pa se je to soboto zgodil objem. Prijateljski, a človeško topel. Objela me je sredi mesta Saša Kristan, ki je desetletja del kranjske SDS. Marsikaj kritičnega sem zapisal, nikoli ne bova istega mišljenja o marsičem. Ampak: objem je bil pa pristen, iskren - vrnil sem ga kot ga mora človek človeku. Gospa Saša in jaz sva na tak način pokazala, da sva ob vsem preživetem predvsem sočloveka, ki imata svoja občutja. In seveda doživljava preizkušnje, ki so človeške in izven politike in vsega ostalega.

Priznam, da sem bil najprej presenečen. Pač nisva bila na isti valovni dolžini in verjetno nikdar ne bova. Pa kaj: čar je v različnosti, presenečenja so sol življenja, vsi smo najprej ljudje - v bistvu enaki, kajne? Zato je bil objem (kot še marsikaj kar sem doživel od začetka bolezni) svojevrstna terapija, ki mi ogromno pomeni. Ko ljudje dojamemo bistvo, je vse mogoče. Nasprotja ostanejo, a jih premagajo boljša, lepša, bogatejša občutja, ki so tista srž v našem bivanju na zemlji, ki nekaj velja.

Gospa Saša, hvala. Za to, da sva in da se lahko pozdraviva, ker naju - če nič drugega - obdaja isto okolje tega našega mesta in morda tudi kaka druga stična točka, ki je vzpodbudila objem. Zadnja Saša, ki me je objela, je bila moja mama, ki je že dolga leta pokojna - a v spominu seveda ostaja in pomeni vsebino, ki polni človeka z voljo do življenja.

Bitka z rakom je kot dirka nekam navkreber, so lažje in težje etape. Konec koncev jih bijemo zdravi in bolni - vsi in vsak zase. Če te ob tem nekdo prijateljsko objame, je dan lepši, življenje bogatejše. Če nama je dal objem še kaj moči in volje, toliko bolje.

V nove zmage, sem rad rekel v mojih nogometnih časih, ko tudi porazov ni manjkalo. Naj malo prikrojim: v nove objeme, se tudi lepo zapiše....