Nekoč sva s soprogo v znani obalni gostilni klepetala z oštirjem. Beseda je nanesla na nogomet. In potem je povedal, da pri njem radi morsko hrano naročijo Katančevi. Tja pridejo takole: Romana in otroka z avtom, Srečko pa se pripelje s kolesom. Iz Ljubljane. Tak je: vedno od sebe hoče nekaj več, vedno najde izzive. Ta anekdota mi je danes prišla na misel, ker z vsem svojim bitjem navijam zanj v tekmi, ki jo vsakdo od nas prej ali slej odigra. Da je bolan, je bilo znano, zdaj je znano, da je bitka za zdravje tista, ki ga odmika od izzivov nogometa. Zmagaj, Srečo, ti želi "gorenjski pitbul" kot je v isti gostilni rekel, ko mu je oštir sporočil moje pozdrave....Ponosen sem na ta vzdevek, ki je bil samo med nami.

Srečka sem prvič videl, ko sem sebe videl kot trenerja. Bil je "mulček", ki je na seminarju za trenerje pokazal nogometno tehniko. Opazili smo ga: suh, dolgih okončin, žoga pa - zalepljena....

Iz bežigrajskega blata je postal - legenda. Kot igralec in zlasti kot selektor. Ob uvrstitvi na SP v Koreji mi je prišla na misel knjiga. O njem, najprej. Srečevala sva se, klepetala, ni bil ravno lahko rešljiva uganka za novinarje. Ob izidu knjige po vseh peripetijah sem mu - takrat še v Tacen - nesel potico in knjigo, ki mu je bila všeč.

Zadnje poglavje tega sem doživel na njegovi zadnji "veliki tekmi" na otoku v Južni Koreji.... Bil sem dobesedno zraven, ko je odšel in se ni več vrnil čeprav je še vodil Slovenijo. A tisto je bilo samo nepotrebno poglavje, epizoda: on je svoj vstop med nesmrtne legende slovenskega športa zaznamoval v Belgiji/Nizozemski in Juži Koreji/Japonski. Tam je postal tisto kar smatram za najboljši opis tega, kaj je pomenil in pomeni: vojskovodja nogometne osamosvojitve....

Zadnji oseben in bežen stik je bil, ko je v Kranj prišel s kolesom obiskat brata. Kratek klepet, nekaj besed in zbogom. Poti nas vodijo kamor nas pač vodijo: njega v daljni Uzbekistan, mene k trmarjenju. Dogodki ob nastanku knjige so zame zdaj zopet blizu in vidim ga na Marakani v Beogradu (kvalifikacije zAngleži) kjer je umaknil žogo in sta se dva Angleža zaletela - malo zadovoljstva ob porazu, a bil sem zraven.

Nikdar se ne bi hvalil s prijateljstvom, novinarjev nasploh ni maral. Pa zakaj bi jih, ko pa je zanj nogomet bil vse kaj drugega kot poziranje - zanj je bil nogomet garanje. Trdo delo. Poraze je slabo prenašal in zato je naredil vse za zmago.

Srečo, spoštoval sem te in te spoštujem in te bom. Ker si domišljam, da te poznam, upam zapisati tole: naj vse pozitivno in dobro v tebi in okoli tebe pomaga, da zopet zmagaš. Da v bitki, ki nas vse čaka, najdeš pravo pot do zmage. Vem: včasih ni od človeka odvisna zmaga. A zate bi verjel, da boš kjerkoli in kadarkoli zmagal vsaj v nečem. VSEM NAM BOŠ ŠE ENKRAT VEČ POKAZAL, DA BREZ DELA IN BORBE NI ZMAGE. DA JE ZMAGA NAGRADA, BO V TEM PRIMERU SEVEDA VSEM JASNO... Priznam, da mi tipkovnica malo pleše pred očmi, ko to pišem....Prav je tako: ljudje imamo čustva, imamo srca za to, da soljudem pomagamo. In vse te moje besede so pomoč za zmago....Tvojo, najbolj pomembno!

Miran Šubic, ki sem v svojem življenju srečal ogromno ljudi....a le malo takih, ko je Srečko Katanec.