Zame je vsak dan nagrada in bogastvo. A vsebino dajejo ljudje. Neizmerno bogastvo so prijatelji. Pred letom dni me je spodnja fotografija dobesedno presunila. Bila je presenečenje in sporočilo, ki ga lahko pošljejo le prijatelji. Takrat sem sprejel obljubo, da bom obiskal prijatelje. Odnos traja več kot štiri desetletja in je ne glede na tisoč kilometrov razdalje ostal vedno pristen. Ko se srečamo, je enako kot bi se videli včeraj ali vsak dan. Ni potrebno trositi velike besede in fraze, dovolj je stisk roke, objem in "ahoj...". Z mojo "dobro vilo" sva uresničila zavezo te dni in popoldne z vso družino (na fotografiji) je bilo nekaj najlepšega kar človek lahko doživi. Zato je to zame seveda več kot izpolnjena obljuba, gre za posebno terapijo in boj z vsem kar me je doletelo. Če imaš take ljudi ob sebi, je vse lažje, drugače. Zato je moj zapis dejansko zahvala in potrditev, da v življenju prijatelji štejejo največ. Posebej, če ge za tako dobre ljudi kot tokrat, ko smo se znova srečali, objeli, nasmejali. Njihovi deklici (vrstnici najinih otrok) sta zdaj materi in soprogi in prijatelj z ženo ponosna dedek in babica. Desetletja hitijo, a njihova pomoč v moji bitki z rakom je bila in je odgovor na minljivost časa in ljudi v njem. Vse se lahko spremeni, vse lahko mine, vse se lahko zgodi - a prijateljstvo ostane. Hvala Ivi in Janu, da sta mi s Šarko, Radko in njunima družinama to povedala z enim samim pogledom, eno samo gesto, enim samim nasmehom in lepo besedo. Svojo obljubo samemu sebi sem izpolnil, ko sem obiskal prijatelje. To mi daje neko moč in zadovoljstvo. Prijateljstvo je namreč vera v jutri, v prave ljudi. Kako neskončno bogat sem, da to imam, da to imamo.
Naj tako ostane!