Pismo hvaležnosti po mnogih letih

Prejeto 26.11. 2025

Dragi gospod Miran Šubic,

pišem vam z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo. Zadnje dni sem brala vaše zapise na Trmi in mi je bilo zelo težko pri srcu. Spomnila sem se človeka, kakršnega sem vedno videla vas: gospoda, ki je rad užival na soncu, s sončnimi očali, v dobri kavi, sladici in predvsem v iskrenem pogovoru. Človeka, ki je pisal pošteno, tudi kadar to komu ni bilo všeč, a vas to ni nikoli odvrnilo od resnice.

Ko smo prišli v Slovenijo, v tistih letih, ki so bili za nas polni negotovosti in strahu, je bila družina Šubic ena prvih, ki nam je odprla vrata. ..... je bila moja sošolka, vi pa ste bili eden od ljudi, ki so nam takrat pomagali v trenutkih, ko nismo poznali pravil, jezika, sistema… niti tega, kaj bo z nami.

Še danes se spomnim vašega članka o samskem domu v Stražišču, kjer ste napisali tisti stavek, ki sem ga nosila s seboj vse življenje:** “Ali bo Amelina klop ostala prazna?”** Mi smo takrat živeli brez elektrike, brez miru, brez varnosti — a vaš glas, vaša beseda in vaša človečnost so nama z babico pomenili več, kot ste si kadarkoli lahko predstavljali.

Nikoli ne bom pozabila .... , ki je pripravljala sendviče in originalni ledeni čaj. In tiste male, skrivne 500 tolarjev, ki so pomenili, da tisti dan ne bom lačna. Nikoli ne bom pozabila ..., ki ni nikoli dopustila posmeha na moj račun. In nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sta z .... prišli v samski dom, da mi voščita rojstni dan… zame je bilo to takrat, kot da bi sam predsednik prišel.

Brez družine Šubic bi bila moja otroška leta, že tako zaznamovana z vojno in begom, še mnogo težja. Vi pa ste bili del te topline, te zaščite in te varnosti, ki mi je ostala za vedno v srcu.

Ko zdaj berem vaše zapise o boju z boleznijo, me stisne. Ker vem, kakšen človek ste: iskren, pokončen, občutljiv, pravi gospod v najbolj pristnem pomenu besede.

Zato vam iz srca želim, da se vam vse dobro, ki ste ga dali meni, moji babici in številnim drugim, vrne v moči, miru in zdravju.

Želim vam, da dobite to bitko — četudi veste, da bitk in zmag v življenju nikoli ni mogoče meriti preprosto. Vem pa, da ste borec. In vem, da imate srce, ki se ni nikoli izneverilo resnici, ljudem in dobremu.

Hvala, gospod Miran.
Za članek. Za pomoč. Za besede. Za človeka, ki ste bili in ki ostajate.

Iz srca,
Amela

PS

Dobro se ti vrne, prej ali slej. V taki ali drugačni obliki in vsebini. Deklica, begunka, njena družina in vsi mi okoli njih smo postali celota v času, ko so bile stiske najhujše. Lahko samo pripišem, da je prejeto pismo zame najlepše darilo v letu, ko sem soočen s preizkušnjo. Napisano me navdaja z upanjem in voljo....

Srečno tebi Amela in vsem tvojim. Ne zmorem zapisati kaj tako neposrednega in lepega. Ko zmanjka besed, so tu občutja in kaka solzica...

Miran