Kaj pa je zdaj to? Kako je pa to mogoče? Ali niso to bogovi športnih aren: eden zadane miže koš, drugi pritiska na pedala kot nihče na svetu. Zdaj pa so bogovi padli na glavo: kar naenkrat je naše božanstvo na kolesu 19. na svetu. In tisti, ki nam mora prinesti zlato kolajno, obsedi na klopi. Pomislite: celo plezalka z vsemi kolajnami tega sveta izgubi kako tekmo, dvoboj. Pa še kdo.

Oprostite: jaz tudi. Dnevno in redno. Porazi so hudič - niso za božanstva, kajne? Zato jih vsakdo drugače prenaša. Ko je zmaga, se bolj ali manj vsi znajdejo. Ko boli poraz, so v bolečini sami (se radi pritožijo). In glej no glej: kar naenkrat nismo več serijski zmagovalci največjih dirk...in kolajne v odbojki ali zlasti košarki niso pravilo...Priznam: sam to povsem razumem. Ker sem s porazi živel in živim vse življenje. Pa so velike bitke in mali porazi in male bitke in veliki porazi. O zmagah nič, to znamo vsi in vsak.

Nikdar nisem nobenemu športniku pripisoval tega kar mu obesi medijska srenja piscev, ki se večno bojujejo v sebi z "dvojno osebnostjo": enkrat so vzneseni, drugič valjajo v blatu športnike ipd. Kogarkoli, pravzaprav. Pa saj sem sam tudi novinar, naj pomedem na lastnem pragu najprej: težko sledim evforiji, morda pa sem preveč ostrega peresa ob kaki drugi priložnosti. Kdor skuša skriti svojo nrav, svoj značaj, ta težko ustvari sočen zapis. Naj si drznem primerjati: pisatelj, ki ne zna pritegniti bralca, je morda vreden najvišjih nagrad kritikov, ampak berejo ga tudi bolj poznavalci sloga ipd.

Letos doživljamo čas porazov. Čas razočaranj nad tistimi, ki smo jih kovali v zvezde in jih bomo še. Soočamo se s tem, da bogovi padajo na glavo, mi pa debelo gledamo. Ni panike: tudi mi padamo, kajne? Ključno je, ali se lahko poberemo. Ali zmoremo poraz spremeniti v novo tekmo z življenjem, ki nam ponuja vsak dan priložnosti za nove zmage in poraze. Da je slednjih več? Logično in prav: mene je šport (bil sem del tega, si domišljam) izučil prav v dojemanju, sprejemanju porazov.

Včeraj zvečer je k nam prišel še en čudežni deček svetovnega športa. Polbožanstvo s seveda, ki zabija gole in ga slavijo kot - boga. Domov je odšel sklonjene glave pa je zopet zabil gol. Ker smo imeli - glej čudo - mi svojega čudeženega dečka. Ki bo (za medije ipd.) kmalu bog. Ker tudi on zabija gole v športu, ki po odmevnosti ipd. presega druge. Bil sem vesel, da mu je in nam je uspelo. A prej ali slej sledi poraz in takrat bomo zopet lahko pokazali, ali znamo prenesti. Nastaviti življenju obraz in pest in pogum in vztrajanje, ni lahko. In se ne da vedno.

Imam neverjetno srečo, da me zmage nikdar ne prepričajo, da jih dosegajo "bogovi"! Ne, zabijajo gole in dosegajo koše in drvijo v klance čisto navadni ljudje. Raje imam zmage, a tudi porazi vseh teh so moji in naši.....

Miran Šubic, ki si želim zmag in prenašam tudi poraze....