Trapasto se bere, da sem v štirih desetletjih novinarstva najhujši pritisk in "cenzuro" doživel zadnja leta preden sem odšel z Dnevnika. Kaj pa partija in partijski časi in diktati? Kot sošolec (novinar in obramboslovec) šefa naše politične opozicije lahko mirno zapišem: upal, sem si včasih tudi partiji postaviti po robu (glej: Dnevnik - pisanje o davčni aferi....), da o lokalni oblasti ne pišem. In tudi sprenevedati se ni treba: avtocenzura novinarjev v tistih časih je bila pogojena z vzgojo, šolskim sistemom, vsem. Ampak: ali ni najblj rdeč med rdečimi danes šef opozicije in ali ni najprej skušal biti glavni v takratnem režimu? On je naredil preobrazbo, zakaj je ne bi jaz?

Ko mi je odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak začel prati možgane glede mojega pisanja o kranjskem županu Boštjanu Trilarju&njegovi oblasti, sem iz Kranja dobil jasen namig: lotevajo se te v Ljubljani, pazi se...In potem sem to doživel v vsakdanji praksi, ko nekateri teksti niso bili dovolj kakovostni za objavo. Priznam za naprej in nazaj vse napake, površnosti in še kaj - ampak: imel sem prav. Na primer pri telovadnici pri Žagarjevi šoli katere zgodba v Dnevniku ni smela biti objavljena (kdo je tako odločil, me niti ne zanima). Seveda pa sem bil eden redkih, ki so upali odkloniti tudi medijsko ubijanje na najbolj rumenih straneh časopisa, ki so se imenovale Poslovni Dnevnik. Njihov boter: Miran Lesjak, ki sta mu glavni "pitbulki" kmalu zrasli čez glavo in je ena postala njegova naslednica, a jo je potem spet nasledil on in...ni pomembno. Takrat mi je prvič povedal, da "trg dela deluje", če ne bom....in nisem! Res je, da so me potem pustili pri miru, ker sem bil brezupen primer...

Zato se danes prisrčno zasmejem, ko se po portalih in še kje "predalčkajo" novinarji sem in tja. Kajti tudi mene se da zdaj lepo uvrstiti med tiste, ki podpirajo aktualno (kranjsko) oblast. In zanimivo: to me pa niti ne razjezi, niti ne razkrinka, niti umesti kamorkoli. Kajti za vsakega novinarja obstaja ena sama razvrstitev: ali ljudje berejo, poslušajo, gledajo...ali pa ne. No, tu imam pa srečo.