Beograd je mesto na katerega sem navezan. Utrip velemesta z vsem dobrim in slabim me je vedno osvojil. Pa še prijatelja imam tam. Čeprav povezava ni več kot nekoč, sva presegla vse kar se je zgodilo. Priznam: srečala sva se pa med služenjem maršalu v vojski bivše države. Dober človek je, pri njem sem bil sprejet kraljevsko. Srbi so pač znani kot najboljši prijatelji in najhujši sovražniki.

Te dni mladina hodi od Beograda do Novega Sada. Z namenom. Pa če jih tolčejo s palicami ali obležijo na drvečih avtih, oni so se odločili. Ne trdim, da poznam in vem in lahko sodim. Se pa spomnim, da je nekoč naša mladina (in vsi ostali) na čisto drugačen način začela ustvarjati novo državo. Nemir v takrat še "socialistični zvezi mladine" in drugod je prinesel osamosvojitev. Tisto v glavah. Kar se je zgodilo kasneje in kar imamo zdaj, je posledica. A nekaj je res: ne pustimo se več pretepati nikomur in čeprav razdeljeni smo vendarle v osnovi jasni in odločni: želimo živeti svobodno v demokratični državi....

Prijateljstvo je sveta stvar. Med navadnimi ljudmi in med "ta višjimi". Zato nimam nič proti, če so tudi oni med sabo prijatelji. Na primer: župan slovenske prestolnice in capo di tutti capi tuje države. Ko pa ta odnos postane javen in političen, se vprašam samo eno: ali lahko kdo ukroti lastno mladino, jo pretepe in zasužnji? Na kratek rok lahko, dolgoročno nikoli. Kdor mu javno piha v jadra pač kaže samo eno: da mu je enak. Da mu hoče biti enak. Kot sporoči iz mesta, ki je bilo vsej bivši državi zgled svobodomiselnosti in novih idej, se zgrozim. In ugotovim bistveno: da to njegovo vdanostno klanjanje taj dol na jug v politiki ni preveč odmevno. Tudi v medijih ne. Med tem pa mladi hodijo podnevi in ponoči, ker hoja in vse ostalo je - sporočilo. Kot je pismo podpore iz Ljubljane v Beograd zelo jasno sporočilo....

Eno od najbolj izvirnih parol teh protestov sem uporabil v naslovu. Odraža vso pronicljivost srbskega intelekta in "zajebancije", ki tako dobro hodi z njim skupaj. Ponavljam: ne presojam, a mladih ne moreš več ukrotiti s palico, medijsko diktaturo ipd. Oni so se odločili, da gredo in hodijo. Naprej. Njim pripada svet tu in tam. Prav zaradi tega si upam zapisati, da bi tudi pri nas potrebovali mladino, ki ji je ali ji bo prekipelo. Da tudi oni vstanejo in jasno opozorijo - ne z "izjavami za javnost", z dejanji. Mladina = nemir = energija = razvoj = napredek. Povsod in vedno.

Kdor je ob vsem tem lahko tiho, ne razume za kaj gre: gre za nas. Ne samo za državo tam nekje in za "njihove zadeve", gre za nemir tistih, ki bodo jutri vodili in urejali in.... vse države povsod. Zato jim je treba verjeti kljub napakam. Ker jih več kot so jih storile naše generacije, morda oni ne bodo. Če sem pošten: sem z njimi v koloni. Nima toliko poguma in energije, da bi to storil dejansko in tam kjer bi moral - zato je moj zapis spoznanje, da mladina ima vedno prav in vedno zmaga.

Miran Šubic, mlad kmalu 67 let....