Dan, ko naj bi se spomnili, kaj vse so zagrešili režimi in ideologije totalitarizmov ipd., gre navadno mimo Slovenije in Slovencev. Preprosto: nekaj poslanic politikov, srečanje v Rovtah z jasno vsebino, nekaj medlih odzivov v javnosti - konec.
Kot vsak praznik, tudi tega hočejo ugrabiti ali pozabiti. Nesporni zločini v Rovtah pri Logatcu so že dolgo v senci sklicevanja na domobranstvo in njegovo "poslanstvo" v Sloveniji in za Slovence. Prav: živimo v demokraciji, zgodovino pišejo vedno zmagovalci. Kajti ta praznik nam sporoča, da je nacizem enak komunizmu in tako dalje naprej in nazaj, če seveda katerikoli od teh ...izmov deluje proti človeku in človeštvu.
Kako je to mogoče, ko pa vsak od teh sistemov in ideologij na prvo mesto postavlja človeka? Celo - nadčloveka so našli. In v imenu človeka pobili milijone ljudi. V tem je čar ali bolečina vsega početja, ki se koplje v človeški krvi: mi smo tisti ljudje, ki smo pravi ljudje in delamo za prave ljudi = zase.
Če je torej danes (evropsko zasnovani) praznik, zakaj ga ne slavimo bolj vneto in energično? Preprosto zato, ker mi še vedno ne vemo, kdo je (bil) pravi, na pravi strani, s pravimi cilji ipd. To pa zato, ker vse te prave stvari kažejo na - neprave (ljudi, početja, ideologije).
Praznik, ki ga ne zaznavamo pa je precej boljša rešitev kot da nam še enkrat več prinese delitve in njihove posledice. In samo še tole: vsaka slutnja režima kjer eden velja za nezmotljivega, je za slehernega človeka opozorilo. Tragika je (bila), če ljudje tega niso dojeli oziroma so Njega sprejeli za svojega neomejeno, za vedno in povsod. Vsaka podobnost s slovensko stvarnostjo je namerna.