Pravijo, da zastonj stvari niso nič vredne. Morda zato izvoda Dnevnika, ki sem ga prejemal zastonj nisem jemal več redno v roke. Zato seveda moram ugotoviti, da me zgornje pisanje ni prizadelo. Iskreno dodam: saj bi si s svojo (Dnevnikovo) pokojnino lahko plačal tisti izvod, če bi mi bilo kaj do vsebine, ki mi jo danes ponujajo, do včeraj so mi jo podarili. In podarjenemu konju se ne gleda v zobe, kajne?

Seveda nikdar nisem prosil, zahteval za brezplačen izvod. Očitno mi je po nekem pravilu pripadal: Dnevnik sem pisal štiri desetletja, to je bila moja prva in zadnja zaposlitev - tam sem si prislužil pokojnino. Brezplačen izvod Dnevnika in Nedeljskega je bila morda nagrada za bivše zaposlene, upokojene. Ne vem in me niti ni nikoli zanimalo. Če mi ga ne bi pošiljali, ga - priznam, - ne bi naročil niti prej. Preprosto sem z Dnevnikom pretrgal čustvene, poklicne in vse druge vezi z gloso, ki sem jo objavil v Objektivu preden sem napisal odpoved, se odpovedal odpravnini zaradi tega. A odšel sem, ko sem sam hotel in še danes ob tem čutim neznosno zadovoljstvo. Odkar sem poslal pošto z odpovedjo, nisem prestopil paraga "kanarčka" pri tržnici v Ljubljani,.Nikdar tega nisem obžaloval.

To so ljudje, ki danes mislijo, da so Dnevnik. Zato, ker imajo lastniško prevlado ali funkcije, položaje. Nič narobe, taka so dejstva. Zame mnogi od teh nikdar niso bili in niso in ne bodo Dnevnik. Pa ne trdim, da sem to jaz, kje pa. Morda smo to le meni podobni, ki smo doživeli nek drug čas in drugačne odnose in vsebine in še kaj. Mnogi od vladajočih danes so odgovorni, da je Dnevnik - poudarjam: osebno mennje - le še skelet časopisa. Naklada je padla na dno, odnosi pa so že zdavnaj še nižje. Zato sem odšel leta 2019 in v sebi ohranil vse, kar mi je Dnevnik dal. Niso pa mi ničesar dali ljudje, ki so danes napisani kot glvni. Moj problem, bo rekel marsikdo in imel bo prav: poslovil sem se, ko sem sam hotel in to z dostojanstvom, ki ga je vztrajno teptal uredniški lisjak brez izobrazbe, a s podporo. Dnevnik mi je dal ogromno v vseh smislih: materialno s pokojnino in še čem! A ključno je bilo zadovoljstvo, občutek pripadnosti, vezi med nami. Bolj je tekel čas, manj je bilo tega. Postal sem "hodeči strošek" lastnika, šefi pa so bili samo še šefi, ne pa tudi ljudje. Po mojem vedenju je samo še eden iz mojega časa zaposlen pri časopisu, ki sem ga pisal, najprej pa kot raznašalec raznašal, potem bil tudi štipendist...Odšel sem z Dnevnika s premislekom, trezno in preudarno. Nikdar nisem čutil do niogar sovraštva, neizmeren pa je moj prezir do nekaterih, ki pa - kot zapisano - nikdar ne bodo Dnevnik.

Kakih deset tisoč objav v Dnevniku je za mano. Tudi v Nedeljskem, seveda. Zakaj ga zdaj ne berem več? Zato, ker ga ne štejem za svojega in prav je, da so mi sporočili, da tudi jaz nisem (več) "njihov" (bralec, zastonjkarski naročnik). Morda je najbolj preprosta definicja tega odnosa dejstvo, da v mojem časopisu pač ne more biti več tekstov o kraljevski družini ipd. dogodkih iz neke monarhije kot pa o mojem mestu, dogajanju v njem. Pa se to dogaja. To pa je uredniška politika, to pa je del vodenja časopisa. Mene so v Kranj kot komaj dobro zaposlenega poslali 1982 kot dopisnika in ostal sem do do 2019! So mi rekli, da je tukaj preveč naročnikov, da ne bi imeli dopisnika, ki bo pisal o tem okolju. Zmotno? Zastarelo? Po mojem odhodu je bilo vse manj dopisniških prispevkov in vse manj - bralcev. Povezano? Ne vem, je treba vprašati tiste, ki si domišljajo, da so Dnevnik danes. Pa so še druge definicije in dejstva, nesporno.

Zato seveda nisem in ne bom nikdar prispeval centa za to, da bi bral Dnevnik, ki mi je dajal kruh in omogočil pokojnino in še kaj. To ni kako ravnanje užaljenega (med mojim časom mi je bilo ponujeno uredniško napredovanje, a preprosto nisem iz tega testa...), ravno nasprotno: je povsem logičen odziv na stanje Dnevnika danes, na njegov doseg in ugled in še kaj. Seveda zopet: zame osebno, nikomur ne bi očital ali zameril povsem drugačnih ocen in občutkov.

Zdavnaj sem pa začutil in napovedal, da se Dnevniku ne piše dobro. Glede na to, da se borim z rakom v sebi, se zdaj včasih obešenjaško vprašam: kdo bo prej umrl, Dnevnik ali jaz? Ponosen sem na svoje pisanje Dnevnika (od napak pa nisem nikdar bežal, so del tega...) in na neštevilne zgodbe, ki sem jih objavil. Ponosen sem, da so me skušali ustavili v "partijskih časih" (1986) in v času "demokracije in svobode" (1914 -1919) politiki, ki so skušali uporabiti za orodje tudi koga od mojih šefov, ki so na vsa usta razglašali profesionalnos in objektivnost in kar je še tega. Nikdar nisem klonil kot še danes ne. Se pa spomnim prve objave, ko sem bil podpisan s kratico pod kratko notico takrat še kot štipendist na praksi čez poletje...1977?

Zadnji "zastonjkarski" Dnevnik si bom shranil kot del mojega življenja z njim. Nešteto dobrih ljudi je z mano delalo časopis, ki smo ga imeli najprej radi in ga šele potem vzeli kot neko "sredstvo za preživljanje". Te ljubezni pa v meni ni več in oglasi se le, ko trčimo skupaj nekdanji Dnevnikovci in si nostalgično prikličemo druge čase in odnose. To nam je še ostalo in zato brez posebnih čustev zapiram Dnevnik dokončno. To mu ne bo ne škodilo, ne koristilo. Je pač del procesa, ki je moj nekdanji časopis spravil na raven sedanjega, ki ni več moj.

Pravijo, da mnogi časopis začno brati o zadaj oziroma najprej preberejo zadnjo stran. Sam sem jo zdajle zaprl.

Miran Šubic, univ. dipl. novinar, zaposlen pri Dnevniku od 1981 do 2019, štipendist od 1976 do 1981, raznašalec kot srednješolec.

/Zimske OI Sarajevo 1984: skakalec Matti Nykanen v Olimpijski vasi..../