Končno se bomo znebili vsega tega sranja! In jutri se bomo zbudili v novo resničnost: vse bo bolje, drugače. Kajti imeli bomo (vsaj približno) znano novo oblast in nastopil bo čas, ko bodo sanje zamenjale - sranje. Ker kaj pa je vse to (bilo)?
Zato je danes čas priprav: čevlji se svetijo, da se vidim v njih. Srajca, kravata, obleka - vse je "speglano" na rob kot je treba. Pripravljeno. In telefon ima polno baterijo, poleg mene je vsako sekundo.
Jutri zjutraj me namreč čakajo klici. Povabila. Ponudbe. Ker jaz sem tisti, od katerega so zahtevali, prosili, molili, jamrali, grozili, moledovali - moj glas. In so ga dobili, o tem pač ni dvoma. Svoje sem naredil.
Zdaj čakam, da se mi vse to vrne. Ne s trepljanjem, povsem konkretno (oprostite: beseda naj ne bo razumljena politično ampak dejansko). Verjamem, da bodo zdaj kar tekmovali,kdo me bo nagradil (dopust v Bohinju ali kjerkoli bo prenizka ponudba, že kar zdaj napišem). Kdo mi bo povrnil moje zaupanje in mojo vero vanj. Kdo bo točno sledil obljubi, da dela zame in moje dobro.
Jutri bo torej fantastičen dan: prišel je čas za malega človeka! Samo eno skrb imam in jo upam zaupati vsakomur....Do zdaj sem po vsakih volitvah naredil enako (čevlji, obleka, srajca in kravata..). Le klica nikdar ni bilo. Upanje umre zadnje, likalnik pa tudi dobro dela in če ne jutri, potem pa čez štiri leta zanesljivo...klic bo!
Miran Šubic, ki verjame