Priznam, da bi si želel biti del delavskega Kranja. Priznam, da me tja kak naključni analitik ne bi štel. Ker preprosto po nečem odstopam (v minus ali plus) ali se ne istovetim dovolj z vsem kar so mi v socializmu skušali zabiti v glavo. A slednja je trda, jaz pa trmast. In smo šli z druščino na Jošta v tistih mladih letih za zabavo. Ker smo bili prijatelji in ker se je pač prvega maj šlo tja gor. In je bilo veselo, včasih še preveč.
Potem smo vstopili v čas kjer delavski razred ni več v modi. Priznam, da se me to ni dotaknilo tako kot mnogih, ki so drago plačali spremembe. Meni v socializmu osnovne dobrine niso bile nedosegljive in tudi zdaj mi niso. Bom pa zapisal, zakaj še vedno verjamem, da nekoč ni bilo vse narobe, da nismo bili sužnji in brez svobode ipd.
Ko so mi računali pokojnino (povprečje plač 24 let), so vzeli najboljša leta. Nek kriterij mora biti, ne vem pa če je pravi in dober. Zame je bil zgovoren in jasen: leta socializma so mi prinesla višjo pokojnino kot sem kdaj sploh razmišljal. Pa nisem veliko računal, kako bo na stara leta, priznam. Čas, ko je kapitalist prevzel moje podjetje, je čas izgubljenih let - kar se moje pokojnine tiče. Pa zopet dodam: nič mi ni bilo hudega, a tako opevan in za mnoge tako dober čas, je prinesel zame "praznino". Kar bom dobil kot upokojenec, mi bo dal socializem, ki ga zdavnaj ni več. Nikdar pa kot "navaden novinar" brez šefovskih ambicij nisem imel visoke plače, da bo jasno.
Tudi zaradi te zgodovine in vzgoje in vsega kar so mi kot otroku in mladostniku vbijali v glavo, še vedno bolj čutim delavski Kranj, a se - kaj bi lagal - vsem dobrinam kapitalizma ali tržnega modela nisem odrekal in se mi v glavnem ni bilo treba. Sem torej za delavce in delavske pravice? Sem. Ali jih znam razumeti? Težko, ker sem privilegiran in me je groza, koi mi kdo reče, da ima kar dobro pokojnino "okoliu 700 evrov"...
Kranj je bil izraziro delavsko mesto, danes je še vedno tak, ker ni ustvaril politične, kulturne elite razmišljajočih. Ker je bilo vedno pomembno, kdo ima boljši avto kot kaj drugega. Zato je nekaj drugega zame ključno: ali zmoremo miselni premik, ali zmoremo knflikt zamisli in ali vse to lahko pretočimo v nekaj, kar bo koristilo vsem?
To pa na delavski praznik v delavskem mestu ni gotovo. Prepih navadno prinesejo mladi, ne mi, upokojenci. Lahko le upam, da bo v Kranju kdaj tako. Zdaj (še) ni.
Miran Šubic, Kranjčan