Najprej: ne bom pozabil, ko je v dopisništvu RTV Slovenija na Mohorjevem klancu zazvonil telefon in je upokojeni legendarni snemalec dejal, da "mora na Brnik, ker ga bodo raketirali..." V avto sva prisedla še Lado Stružnik/Delo/ in jaz. Drveli smo po praznih cestah in po izvozu pod avtocesto nam je čez cesto zapeljal /kasneje ugotovljeno/ upokojenec, ki je šel "malo gledat kaj se dogaja". Tine Golob mu je rešil življenje, mi smo pristali v drogu...in kranjski porodnišnici kasneje (bila je "vojna bolnica"). Zdržal sem nekaj ur čeprav me je varnostni pas res lepo "zategnil". Popoldne sem na lastno odgovornost že bil doma in zazvonil je telefon, kako sem in če..."Ja, lahko bom delal..naj kar pride fotoreporter....", sem rekel uredniku Janezu in v Bitnje sta prispela Tomaž Skale (avtor zgornje fotografije) in kolega Zoran Senković. Ker si nisem mogel zavezati čevljev zaradi bolečih reber, je to storil moj novinarski kolega... Potem smo seveda delali svoje delo - nič posebnega, nič dramatičnega. nič usodnega. A spomin na to, da mi je nekdo prvič v življenju zavezal obutev, je ostal do danes.
Sem eden tistih, ki zaradi dela med vojno za Slovenijo nisem iskal nobenih ugodnosti. Še šefi na Dnevniku mi niso dali nobenega "dodatka" kot so ga dobili "tisti, ki so tiste dni delali". A to sem ugotovil kasneje, ni mi bilo mar kot se nisem nikdar skušal včlaniti med "veterane" ipd. združbe pa bi se morda lahko. Pa ni vzrok kaka nadnaravna plemenitost ali skromnost, preprosto sem vse svoje novinarsko početje vzel kot nekaj normalnega kar gre pač skupaj z novinarskim poklicem.
Ko je kasneje pri nas nastala kategorija "lastnikov osamosvojitve" pa se zopet nisem dal in sem javno (in še bom, če bo treba) zapisal in objavil, da jim tega ne priznavam - njihove zasluge pa cenim in spoštujem. Danes je pravi dan, da to zopet poudarim: nikomur nisem prepustil svojega delčka osamosvojitve kot ga ne sme prepustiti nihče iz tega naroda, ki je osamosvojitev kakorkoli izbojeval. Tisti, ki mi to jemljejo na način, da vzamejo in zavračajo odlikovanja te države, so lahko zelo zaslužni - a ne za moj prispevek, za mojo pripadnost državi in za moje (službeno) delo v tistih dneh. Naj kar sedijo v prvih vrstah, si izsilijo govorništvo na proslavah ipd., jaz jim ne dam niti trenutka tistega časa. Prisvojili so si javno podobo, ki jim je ne oporekam - a z načinom in odnosom so mi jo priskutili.
Junija je vedno prilika, ko slavnostni govorniki poudarjajo enotnost naroda v boju. Potem pa pride leto dni, ko to enotnost razbijajo na vse mogoče načine. Taka je stvarnost in zato ponosno in odgovorno vedno rad povem, da je osamosvojitev /tudi/ moja kot je moja ta država, ta narod, ta slovenska zastava in slovenska beseda.
Vsem želim lep in zmagoslavja poln Dan državnosti. Ker je naš in moj in tvoj....
Miran Šubic