Pekarna. Zagledam znanca s katerim se vidim "na vsake kvatre" in se pohecam: kdo bi si mislil, da bomo v tej državi v vrsti čakali kruh. A je pač dober, smehljajo se prisotni. Doktor je znan Slovenec, Kranjčan, Gorenjec. Ko kupim svoje "zlato zrno" odidem, kmalu zazvoni telefon. Doktor kliče in mi priporoči zdravilo iz tujine in mi pošlje tudi fotografijo: "Je pomagalo nekaterim bolnikom, ki jih poznam..." pripoveduje in zahvalim se mu. Za skrb. Za poskus, da mi svetuje in pomaga. Ker bolniki z rakom "bi hodili po žerjavici", če bi vedeli, da nam pomaga. Dan je bil naenkrat lepši tudi zato, ker sem o njem pisal kot novinar in včasih sem pri tem imel zašiljeno pero. Pa je vseeno poklical, skušal pomagati. Doktor pač.

Kavarna. Malo pozneje zagledam dobrega znanca pri mizi s še dvema. Stopim bliže, da bi mu nekaj povedal, ko eden od ostalih dveh izusti žaljivke (po spominu: kreten, idiot, spizdi ipd.). Pojasnim, da ga nisem niti ogovoril, še manj poudravil, a ne pomaga: zmerja me naprej. Doktorat imam, navede argument! Odvržem le, da vem, kako se je prikopal do tega in zagrozi mi, da me bo na gobec. Pri boksu bi bila skoraj v isti kategoriji, da bo jasno, Vljudno se poslovim, on izusti še eno ali dve psovki. Doktor je bil nekoč v bivši državi vernik edine stranke in nekako določen, da bo na oblasti. V naši novi državi je bil vernik nekaj strank kjer se je udinjal, da je bil (zopet) na oblasti. Pa letel je na čudežni preprogi pa...skupaj sva se lotila vsaj dveh projektov, splla precej kave, Žaljive oznake sem vzel kot komplimente: nikar, da bi me konvertiti vseh vrst in sort hvalili! Je bil pač nekoč vzgojen od ene stranke, da bo delal red in zmerjal po lokalih, nato je dobil potuho še od vseh tistih, ki jim je politično stanoval v .itih. Politik? No, bolj politikantek .

Nisem pobegnil, kavico sem spil za svojo mizo in se zabaval: še zdaj ne vem, kaj je doktorja prignalo do tega, da se me je lotil? Slutim, da kak moj zapis, objava? Ni pomembno: zob mu ni bilo treba izbijati, ker mi jih je že rak kak ducat izbil. Vmes sem se spomnil prvega doktorja v današnjem dopoldnevu in njegovega odnosa, pristopa in manir. Teh ti pač ne da noben doktorat, še manj ti jih da stranka. Razen, če v tebi tli razočaranje, ker te nihče ne jemlje resno. Ker si pač politikantek, ki bi za korist naredil vse in menjal stranke (bolj) pogosto kot gate!?

ps

Dopisnik sem bil štiri desetletja in redno sem pri mesarju ali kjerkoli srečal ljudi, o katerih sem pisal. Žal nisem sadil rožic, priznam. Zgodilo se je, da sem komu težko pogledal v oči - a mnogo več je bilo tistih, ki mene niso mogli gledati v oči. Groženj je bilo nič koliko, uresničenih. Redko pa se mi je dogajalo, da so na videz pmembni in močni izpadli slabiči, ki ne zmorejo povedati, kaj jih moti ipd. Taki se zatečejo k grožnjam s položaja namišljene avtoritete. Namišljene zato, ker se jim za hrbtom smejejo zaradi menjavanja prepričanj, strank....Tudi meni se zagotovo kdo smeje, ni kaj. A obenem domala vsak dan kdo iz oči v oči pove, da rad bere kar napišem in da naj nadaljujem. Kak doktor mi ponudi zdravilo čeprav sva komaj bežna znanca. Zato sem vse žaljivke drugega doktorja vzel kot dokaz, da o soljudeh nikdar ne zmoreš vedeti vsega dokler te sami o tem ne prepričajo.

Bilo je zabavno dopoldne. In poučno. No, "spizdil" pa nisem ... to trmasti težko naredimo....

Miran Šubic, 22. oktobra 2026 v Kranju.....