Če zboliš hudo kot jaz, so take misli logične, človeške in običajne: kaj bo, če bo hudo? Iskreno: ne vem. Želim si kot vsak med nami dostojanstvene smrti brez bolečin. Pa vsi vemo, da navadno ni tako. Tu pa nastopi g. Primc in njegovi, ki jim je mar za - svetost mojega življenja? Ali pa za politične pluse in minuse, ki jih vsa ta kolobocija prinaša? In na drugi strani je golobnjak ipd., da ne bo dvoma o tem, v kaj so nas pripeljali in o čem smo odločali.

Dejansko smo pokazali razdeljenost "pol pol" kot že velikokrat v zgodovini in to je eno prekletstev tega naroda, ki je sposoben velikih zmag in tudi takih porazov kot je, da bo o mojem življenju in smrti odločal gospod Primc in njegovi. To je beda, ki si je ne želim. Preprosto zato, ker sem strašno občutljiv na svobodo /z malo/ in tudi, če je zapisana z veliko. Odločanje o tem, kaj bo z mano, mi je ostalo - pot do tega pa mi ne bo nikdar krojilo primčevsko okolje in ozračje.

Kaj je torej jasno? Odločili smo se, da za neko svobodo odločanja nismo zreli. Ali smo skoraj na pol zreli. Prej in potem je bila ena sama politika, ker nobena oblast te Slovenije ni zmogla urediti, da bi se vsi in vsakdo poslovil dostojanstveno. Paliativno oskrbo so tudi v zadnjem času zlorabljali ti in oni do onemoglosti. Pa je dejansko nimamo (dovolj in ustrezne) in tudi to je razgalil referendum o - nezrelosti, nepripravljenosti dojemanja svobode razpolaganja s samim seboj.

Ne vem, kako bo z mano in kako se bom in koliko časa kosal z rakom. Da bi mi o tem pridigali s prižnice ali skozi izjave politikov katerekoli usmeritve ali pa stranke, odklanjam. Življenje imam neskončno rad vsak dan proti, bolj ko je ogroženo, bolj to čutim. A to ne pomeni, da nisem sposoben nekoč dojeti, da se mi je življenje izteklo in se o tem ustrezno odločiti. Tisti, ki si jemljejo o tem pravico kakorkoli odločati namesto mene, so zame preziranja vredni. Ne, ker bi ne verjel v dobro v njih ampak zato, ker niso sposobni dojeti svobode mojega in slehernega bivanja in življenja. Zato najmanj pri vsem tem verjamem politiki in politikom in tistim, ki so celo svoj ceh pripravljeni vpreči v te ojnice naše Slovenije.

Svobodna volja svobodnega človeka ima vsak dan nešteto preizkušenj in marsikdaj se je treba ukloniti. To je realnost. Odhod s tega sveta pa je za vse nas žive danes še vedno irealnost, že jutri pa je lahko drugače.

Vsak naj ima možnost, da odide kot sam hoče, ko mu je pretežko nositi breme bolečine, bolezni. Kdor tega ne razume, me skuša za življenja še enkrat več "ujeti" in omejiti in mi povedati, da nisem sposoben odločitve o meni in zame. Slabo mi je od takih ljudi in zato iskreno zapišem: veselim se vsakega trenutka, ki ga preživim - nikdar pa ne bom pristal, da kdorkoli o teh zadnjih odloča kakorkoli.

Politikom (k sreči ali na žalost) dolga leta ne verjamem. To ni odklon ali beg v neko "izolacijo", vsak dan se tudi javno oglasim. Je pa proizvod pogleda na življenje /in smrt, če hočete/, ki je samo moj.....Verjamem pa bližnjim, prijateljem in - sebi. Če pri tem zmorem ravnati tako, da nikogar ne omejujem, živim polno življenje. In smrt bo samo logični konec kot je vedno bila in bo....

Miran Šubic, ki sem pri 67 letih hudo zbolel za rakom in se borim.