Ta zapis noče novih generacij obremenjevati z zgodbami iz preteklosti, hoče pa opozoriti na izdajo in izdajalca. Tistega, ki je s hitlerjansko iztegnjeno roko pozdravljal slovenske fante na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, ko so prisegli Hitlerju, okupatorju in - brez slepomišenja - uničenju slovenskega naroda.
Izdaja vedno bo izdaja, izdajalec je bil zdaj dokončno spoznan za izdajalca v pravni državi Sloveniji. Kdorkoli hoče se lahko s sodbo ne strinja, le upoštevati jo pa moramo vsi. Ne bom pametoval o zgodovini in njenih poglavjih, dovolim pa si nekaj misli o izdaji in izdajalcih. Ne prvič pišem o tem in ponosen sem, da mi za to ni potrebno dovoljenje kakega diktatorja modernejše zgodovine te države, še manj kakega kvazizgodovinarja. Ker fotografije povedo več kot tisoč besed!
Mnogi so bili po vojni (tudi to so dejstva) pobiti brez sodb, to je temno poglavje naše zgodovine po partizanski zmagi. A to ne spremeni zdaj jasne presoje o izdajalcu in izdaji, ki jo je zagrešil sivolasi mož z brado in iztegnjeno roko, ki je bila znak strinjanja z okupatorjem in podpore tistim, ki so hoteli iztrebiti slovenski narod. Uprli s(m)o se z orožjem in porazili okupatorje in domače izdajalce. To je bistvo, to je podlaga, to je srž in sodba ustavnega sodišča je logična posledica tega.
Kot ponosen vnuk padlega partizana in okupatorjevega zapornika to pišem leta 2026 in nikogar ne silim ali prepričujem, da mi verjame, sledi. Resnica in pravica sta v tej sodbi dovolj zgovorni, pravnomočni. Tu ni česa dodati.
Zakaj se torej oglašam? Zato, da bi nihče ne pozabil tega in bi za vedno izdajalec lastnega naroda ostal to, kar je bil in bo. Le z bojem proti okupatorju in domačim izdajalcem smo ostali, obstali in postali to kar smo danes: svoboden narod v svobodni državi s svojo zgodovino. Ja, ni vedno slavna in ponosa vredna ta zgodovina, a je taka kot življenje samo: polna pozitivnih in negativnih poglavij.
POGLAVJE BOJA PROTI OKUPATORJEM IN DOMAČIM IZDAJALCEM JE NEKAJ KAR JE TEMELJ SLOVENIJE, SLOVENSTVA. POD TO SE PODPIŠEM:
