Kranj je čudno mesto. S čudnimi lokali. Včasih si v mnogih lahko prebral časopis in spil kavico. Zdaj jih je vse manj takih. Se ne splača? So časopisi predragi, da bi jih zastonj brali tisti, ki še kako radi srebamo kavo in - dnevne novice? Slutim logiko in matematiko, a ne vem. Še vedno pa se (in srečujem vedno ista znane obraze, ki buljijo v časopise) tudi sam počutim kot suženj stare navade in časov, ki jih več ni. Časopisi so izgubili boj z draginjo in časom kjer umirajo na obroke. Splet pa....vlada?

"Gospod Šubic, spoštujem vas..... ker se borite..." sem slišal med tem, ko sem sedel ob kavi in goltal športne časopise iz edinega športnega časopisa, ki ne izhaja več vsak dan ampak...no,saj sploh ne vem več. Ni mi bilo nerodno, ker je bilo izrečeno od gospe (tudi s časopisom v rokah) pri sosednji mizi v lokalu kjer časopise še imajo. Ni bilo nobenega uvoda, ni bilo nobene patetike - samo izrečenih nekaj stavkov od nekoga, ki ga sicer poznam, ker se v tem našem "mestecu Peyton" skoraj vsi poznamo.

Jasno je, da je to letelo na Trmo. Nesporno je, da joi gospa bere. Zagotovo jo tudi ocenjuje. Posledica: od nekdaj pijem kavo brez sladkorja. V tistem trenutku je v lokalu na Primskovem (kjer sem nekoč živel lep kos moje mladosti) grenka kava postala sladka. Ne osladna: samo in zgolj sladka zaradi občutij, ki so me prevzela. Da ti kdo izrazi spoštovanje kar tako, brez povoda, kaj šelel kake računice, ni vedno in tega nismo deležni pogosto in ne vsi.

Kasneje sem o tem premišljeval. Sem se dostojno odzval na spontane besede gospe, ki me pozna in ve, kaj delam? Bil sem prijazen, ker sem s prijaznostjo odvrnil prijaznosti. Vsebina? Vsebina je nekaj česar se kupiti ne da: spoštovanje. Zagotovo bi v tem mojem mestu našel mnogo več ljudi, ki me ne spoštujejo. Kaj šele cenijo. Tudi zato, ker sem jih kdaj prizadel s pisanjem, s trmo in s Trmo. To sem zdavnaj vzel v zakup. Žal je med nami nešteto strahopetcev, ki si upajo po komljuvati le izza hrbta, iz varne anonimnosti, skrivaj! Gospa ob kavi je bila glasna dovolj, da sem sporočilo dojel. Morda po svoje, morda ni bilo mišljeno tako - ampak:

Vse, kar počnem, je s tako sladko kavo poplačano. Nikdar nisem dobil ali vzel centa ali česarkoli drugega za plačilo "trmarjenja". Zato mi je seveda odziv godil, me prevzel in za trenutek sem bil vzneseno srečen. Potem pa sem umestil sladko kavico v nekaj, kar ni nikoli ne sladko, ne grenko. Je pa vse to in seveda še vse ostalo. Življenje, preprosto povedano. Vsak ga ima in vsak z njim ravna kot ve in zna.

Tisto grenko kavo je gospa spremenila v sladko. Spil sem jo z užitkom.

Miran Šubic, ki vse življenje pišem o drugih, a dejansko tudi o sebi....