Malce manj opazno (vsaj meni se zdi) so minile "novinarske nagrade", ki jih deli osrednje cehovsko društvo leve novinarske scene. Ker imamo tudi desno cehovsko novinarsko četico, jasno. Torej smo uravnoteženi in - neuravnovešeni...Geslo delilcev nagrad je "novinarji za novinarje"...(naše, jasno...) in mu res ni česa očitati: tako dobro jih opiše! Meni pa se zapiše zgodba o nekem dnevniku z naslovom "Foušija nostalgija" (ker seveda po nagradah vedno udarijo tisti, ki jih niso in ne bodo dobili...prav jim je!)

Bil je nekoč časopis, ki je imel devet dopisnikov in dopisnic, danes ima eno (1). To je uresničenje tiste obljube lisjaka urednika, da bo tak dnevnik kos tudi tistemu mediju, ki se imenuje kot tisto, kar imamo najraje. In zato smo bili pri dnevniku včasih z užitkom "delomrzneži", ker smo bili pač konkurenca mediju kjer te je delo udarilo že z naslovnice. Pa so minili časi njim in nam, dnevnik pa je postal drugačen. Ne, tak dnevnik ni ujel delovne konkurence, niti ni njegov (lisjakov....) objektivni pogled v soboto zasenčil delovne priloge! Nasprotno: shujšala je ta uboga dnevniška žrtev lastnikov, hudih časov, predragih novinarjev in zame je zdaj njegova glavna lastnost, da lahko sobotni izvod prebiram najprej v ponedeljek, ko ga dobim v nabiralnik - prej mi ga ne morejo dostaviti. Kar gre res v korak z vsem kar je obljubljal lisjak, ki je edini stalnica tega "napredka", ko natisnejo še kakih 15 000 izvodov - včasih so jih (vsaj) 55 000 in takrat sem svoj dnevnik pisal tudi sam.

A nepreklicno me daje le - foušija. Tak časopisek kjer tako rekoč neprestano odhajajo dolgoletni pisci dnevnika, je zmagovalec med nagrajenci, ki jih delijo novinarji za novinarje!? Če ne bi bil večni foušljivec in tečnoba, bi kar ploskal. A tak kot sem seveda eno dnevniško nagrajenko najdem tudi med - funkcionarji društva, ki deli nagrade. In glej no glej: tudi njen soprog, partner in zame od nekdaj fejst fant je med nagrajenci! Družinski paket? Če ima kdo kako funkcijo tam kjer se odloča o nagradah, naj bi funkcijo odložil in vzel nagrado ali pa obratno? Ne vem, baje je tako etično in moralno in ker poznam prejemnico nagrade, o etiki in morali ne dvomim. Nagrade pa se vedno delijo tako, da jih predlagajo tisti, ki jih dobivajo - torej dnevniki ter seveda nad mediji (včasih smo jim prekli "poslikan radio"). Društvo pa sledi in deli nagrade, ki so - ne boste verjeli - vedno uravnotežene: če je eno dobil dnevnik, bo drugo večernik in na delo nikdar pozabiti ipd. itd. Ko to uskladijo pa delijo. A se je zapletlo že pri dnevniku in - v njem. Predlog za nagrajene je bil malo drugačen kot si ga je zamislil šef lisjak. Oziroma on ni želel podpreti nagrajencev, ki jim je šef? Je imel v mislih in hotenjih neko drugo novinarsko ime in zato seveda ni dal podpore...Pa so bili vsi odrešeni muk, ko je ta novinarka iz tekme izstopila. Ker ni želela grenkega priokusa nagrade, ki ji jo ne bi dali vsi niti v lastnem dnevniku? Ne vem, vem pa, da je to potrditev pregovora iz podnaslova....Tako je to z novinarji, ki delijo nagrade novinarjem....

Sam sem iz tega društva in te "marijine družbe" izstopil pred desetletjem. So me pozabili vprašati, če sem še živ, ko me je kriminal napadel z ognjem. Doma, ne sredi prestolnice kjer je že napad na senco koga znanega medijska senzacija. Lepo sem jim še napisal svoje in potem še kdaj. Napaka?! Ko sem jih kot cehovsko društvo seznanil, kako me še zdaj - trmatorja - oblast onemogoča pri delu, se niso odzvali. In to kar dva predsdnika: bivša in sedanji mladi up cehovskega društva. S tem je pojasnjeno, zakaj sem foušljiv do nagrad (do nagrajencev res niti najmanj...) in pišem take zapise namesto, da bi slavil dosežke (bivših) kolegov. In še naiven sem (bil), ko sem novinarje, ki se "ubijajo" za dobro novinarjev s svojim marginalnim, nepomembnim primerom sploh seznanil...To bi lahko dojel že pred desetletjem, ko moje cehovsko društvo ni zmoglo niti vprašati, če sem dobo (o)pečen, ko so mi kriminalci stregli po življenju in imetju....

Dnevnik pa je po seštevku nagrad in nagrajencev zmagovalec. Zalonski par pa vsi ostali, jasno. Uredniški lisjak verjetno ni zadovoljen, ker se ni spoštovala njegova volja, a kaj bi tisto. Strah me je, da se bo razjezil, vzel knjige v roke in diplomiral. Ker potem se lahko zgodi, da dnevnika ne bo več pisal in urejal niti on. Do takrat pa mu je to usojeno, kdo bo v današanjih časih vzel gimnazijskega maturanta, ko pa je novinarjev s fakulteto kot listja in trave!?

Kaj bi se z drugimi ukvarlal, ko pa moram pometati pred lastnim pragom. Pa samokritično priznam, da sem za svoje pisanje enkrat tudi sam dobil nagrado. Kar na državni ravni so pohvalili moj osnovnošolski spis! Najprej sem bil pohvaljen na gorenjski ravni, potem še širše....Dokaze hranim: knjiga je bila o bitki za katero mi j kardinal Rode nekoč v Vatikanu rekel: "Bitka, ki je ni bilo....!", kar ob podelitvi pa mi je slikar Ive Šubic narisal v knjigo....Aja, pisal sem partizansko zgodbo kar samo dokazuje kako nepopravljiv sem....

In tako seveda nostalgija ostane. V njej je prostora dovolj za spomine na neke dogodke in čase, ki so kot usedlina na dnu posode....Dnevnik s sobotnim datumom bom bral jutri in dejansko me bodo torej novice o polnem jerbasu nagrad šele dosegle. Kakšen napredek, kajne? Foušije poln pa sem že od nekdaj.

Novinar, ki mi je delovanje preprečila sedanja politična kranjska oblast malo več kot pol stoletja pa spisu, ki mi je prinesel nagrado, ki sem si jo vzel k srcu za vse življenje.....

Zg. Bitnje, 26.11.2023