Pred dnevi mi je novinar pripovedoval o nagradi, ki jo bodo novinarji dobili. Podelilo jo bo cehovsko društvo. Malo prej sem na malem ekranu videl predsednika tega društva, ki je seveda pleteničil o novinarstvu. Pa sem se - človek navadno vse okoli sebe nekako prenese na sebe - spomnil, kako sem te iste obveščal o ravnanju z novinarjem v Kranju. Kako to počne kranjska (sedanja) oblast. Nisem član te združbe, a njihovo geslo je zapisano takole: novinarji za novinarje. Že mogoče: ampak za - naše novinarje. Zato sem tako iskreno vesel, da sem pred desetlejem postal dejansko svoboden novinar, ker sem izstopil iz društva, ki mi ni nikdar pokazalo, da je njihovo vodilo tudi moje. Če sem iskren, jih preziram kot dvoličneže.

Potem se je zgodilo sobotno dopoldne. Na Hujah, sredi starega Kranja. Zlezel sem iz avta v dopoldanski mraz, ko je pripeljal kolesar. Imel je za šalom skrit obraz, na kolesu je bilo verjetno še bolj hladno. Ustavil se je, proti meni stegnil roko in rekel: "Čestitam za Trmo. In kar tako naprej." In odpeljal še preden sem se znal in zmogel zahvaliti. V začudenje je spravil tudi neko gospo, ki je opazovala srečanje, ki me je ogrelo kot že dolgo ne kaj. Zalil me je nek val toplote, v nekaj sekundah sem se soočil z nečem, kar je ostalo v meni. Neznanec (očitno me sicer pozna) mi je nekaj pokazal. Ali bolj natančno: podelil mi je - nagrado. Nihče me zanjo ni moral predlagati, nobena kampanja ni tekla za to, da bi jo dobil - pa mi jo je vseeno dal. Sam od sebe, ker je bil predlagatelj, komisija, odbor in seveda tisti, ki podeli nagrado v eni osebi.

Zdaj že drugi dan komaj verjamem, da se mi je to zgodilo. In ni edina zgodba zadnjih dni, ki me je presenetila. Ko sem se pred dnevi pošalil pri šanku, če še velja navada, da je kavice treba plačati, mi je prijazna natakarica rekla: "Žal še, razen če niste zelo pomembni..." Pa sem to zanikal, ko je druga gospa za toćilnim pultom rekla: "Ja, on je Trma...." Ne ene, ne druge osebno ne poznam, a sem se zamislil. Kaj je zdaj s tole našo Trmo in kaj z mano? Ironično sem pomislil na stavek Mela Brooksa: v svoji vasi svetovno znan...

Krogle in medalje vedno "zadenejo" napačne, pravijo. V nagrade - iskreno povedano - nisem nikdar verjel. Tolažba nekoga, ki nagrade ni dobil? Tudi možna razlaga, a čisto vse svoje novinarsko življenje, čisto vse (prav in narobe) zapisno in čisto vse zgodbe, čisto vse podpisano je bilo zame v soboto dopoldne strnjeno v en sam stisk roke in nekaj besed. Neprecenljivo (in nimam plačilne kartice...samo navadno).

Ne znam opisati, kako toplo mi je še zdaj. In seveda sem o tej prejeti človeški toplini neznanega kolesarja moral napisati tole. Ker je bil to odziv, ki ga bom vedno štel za grelec duše, za neposreden odziv, ki nima cene in verjetno tudi ne poslanstva, ki mu ga sam pripisujem. V tem pa je neznosna lepota in iskrenost: nekdo je nekaj storil, ker je to želel storiti in nekdo je prejel nagrado, ki je ni pričakoval.

Me razumete, kako neprecenljiv dar sem dobil?

Miran Šubic

PS

Povsem gotov sem bil, da bom pri 18 000 000 klikih in 10-tih letih delovanja Trmo uspaval. Sem bil....