Novinarji, dopisniki z Gorenjske, smo se srečali na Mohorjevem klancu v prostorih RTV dopisništva. Bila je Dragica Manfreda (Radio), Peter Colnar (Dnevnik), bili smo Tine Golob (snemalec TVS), Lado Stružnik (Delo) in jaz. Telefon je zazvonil, Tine Golob je rekel: "Brnik bodo raketirali, moram tja!" Mimogrede je navrgel: "Gre še kdo?" Kranj je za Dnevnik pokrival Peter Colnar, sam sem bil zadolžen za zgornji konec Gorenjske in zato sem ga gledal, če bo vstal. Pa je vstal Lado Stružnik, ki je bil tudi sicer s Tinetom na isti valovni dolžini. Nekaj časa sem še gledal Colnarja, ki je mirno sedel in rekel: "Grem pa še jaz!" Nihče ni imel nič proti in že smo drveli proti Šenčurju v povsem novi Hondi. Pripel sem pas kar mi je kasneje rešilo življenje, ker smo s hitrostjo preko 100 drveli proti podvozu avtoceste, ko je Tine (sedel sem na sovoznikovem sedežu, Lado pa zadaj) na desni opazil kolesarja, ki je očitno želel zaviti na levo na sicer prazni cesti. Tine ga je želel obvoziti, a starejši možakar se ni dal - zašel bi nam naravnost pred avto! Zato je Tine seveda zavil zdaj na rob desno, da se ognemo možakarju, ki je šel očitno malo "gledat vojno". Potem je počilo in pred mano je sredi motorja "rasel" drog za razsvetljavo. Tine je samo odprl vrata in legel na asfalt vzporedno z vozilom, zadaj je zakričal Lado - njegova kost je v komolčnem sklepu "ušla" naravnost, ker se je pred trkom uprl v sedež. Bil je hudo ranjen, Tine pa (skoraj) nezavesten. Od nekod so se vzeli teritorialci, ki sem jih napotil za kolesarjem, ki je že peljal proti Šenčurju. Da ne bi kdo kasneje rekel, da "so se pijani novinarji zaleteli".

Nenadoma slišimo sireno, rešilec hiti proti Brniku in se ustavi. Iz njega stopi Nataša Gros s katero sem se poznal iz druženj v nekdanjem Kanarčku. Ko ji povem, kaj je bilo, seveda takoj ukrepajo: odprt zlom, možne notranje poškodbe (Tine je z rokami zadržal volan, da ga ni stisnil...): "Kaj pa ti? Od kod pa ti tukaj?" - "Sem bil tudi v avtu..." - "Ojoj, kaj nisi takoj povedal! Takoj noter, lahko imaš kake notranje poškodbe!" In smo ležali v porodnišnici kot vojni bolnici! Lado na kratko, je bil takoj prepeljan na operacijo v Ljubljano in kasneje je bilo vse v redu z njim. Tineta in mene je prišel pogledat tudi dr. Žabkar, ki se je kasneje šalil, da "sva edina dedca, ki sva ležala v porodnišnici". Meni hujšega ni bilo, le varnostni pas me je zategnil res močno, ker je bilo trčenje silovito, Honda je bila za na odpad. Popoldne sva s Tinetom odločila, da je poležavanja dovolj...in odšel sem domov. Ne v posteljo, vojne zame še ni bilo konec....

To je dogodek, ki ga je zabeležil (kdo drug) moj "vojni kamerad" Mirko Kunšič v Slovenskih novicah. Neumnost Šenčurjana (identiteta znana, Tine kot Šenčurjan ga je kasneje našel), ki je kolovratil po cesti pred napadom na Brnik nas bi skoraj stala življenj. Prisebnost Tineta Goloba nas je rešila. Teritorialci sami niso mogli verjeti (pritekli so nekje iz gozda...), da smo jo še poceni odnesli....Porodnišnica mi je pa ostala v spominu in seveda neskončno prijazno osebje "vojne bolnice" tudi. Rodila pa se je - naša samostojnost....