Hlastamo za dobrinami do onemoglosti. Več, bolje - trgovska gesla dobesedno okupirajo vse. In potem se mi lepega dne zgodi nekaj tako spontanega, da še zdaj komaj verjamem. Zame je bil včeraj dan obdarovanja in spoznanja, kako lahkop malenkosti (p)ostanejo bistvene.

Najprej me je prijatelj peljal na izlet presenečenja. K nekomu, ki ga oba spoštujeva, ker nama je bil nekoč radijski šef in mentor, zdaj pa smo po doglih letih in desetletjih trčili skupaj. Prijatelj me je dejansko obdaroval kot me nihče ne more: dovolj je bil tak pristen dokaz, da smo najprej ljudje. Zato sem bil presenečen in ganjen, ko sem klepetal s človekom, ki naju je prijazno sprejel in smo malo odtavali nekam v čase, ko nam je bilo lepo. Saj nam je zdaj tudi, če zmoremo nekaj takega kar se mi je zgodilo včeraj. Brez protokola, brez velikih besed. Bil sem in sem še neskončno hvaležen za darilo, ki ga nisem pričakoval in sem ga dobil kot najlepši dogodek. Mimogrede: ko nam je še kuža zapel, sam sebi skoraj nisem verjel. Danes sem začutil, da o tem moram nekaj napisati. Srečanje pa ostane nepozabno prav zaradi tega.

Med tem me je klical nekdanji nogometni sodelavec. Kaj sodelavec, prijatelj. O marsičem sva v nogometu enako ali podobno mislila in tudi delala. In nekaj tudi naredila, a to ni vsebina zapisa. Vsebina je dejstvo, da me je povabil na srečanje (jasno: ob nogometni tekmi v Kranju) in mi izročil šampanjec. Ne da bi odprla ob kaki zmagi, ker sva oba pristaša nauka, da te porazi naučijo več kot zmage: "Veš imel sem okroglo obletnico in sem se spomnil nate kot na človeka, ki je zaslužen za moj vstop v nogomet in še kaj." Gesta, ki je nisem pričakoval, ker v nogometu nisem že kakih ducat let. Neposrednost njegove zahvale, ki jo je - bilo mi je nerodno - je bila v njegovi iskrenosti. Slednja pa kot droben pesek vsem nam pronica nekam, da jo komaj še zaznamo. Zato je zame toliko bolj dragocena in priznam, da bom srknil iz kozarca pol čustev. Zato moram ponovno tudi sam reči: "Hvala." Med prijatelji je to dovolj.

Čas obdarovanj prihaja. Tisti "zapovedan čas". Jaz sem v enem dnevu od treh ljudi dobil darila, ki jih ne bom pozabil. Pravih daril ne moreš "vrniti". Tu ni tistega trapastega: on meni tole, jaz moram njemu vsaj toliko ...Ne, prava darila pridejo vsak dan. Meni so se zgodila 26.11.2024. Neizmerno sem jih bil vesel, neizmerno so me osrečila, neizmerno jih cenim.

Kaj bi človek še hotel?

Miran Šubic vsem želim čim več daril, ki vam bodo kaj pomenila. Ne samo v prihodnjem mesecu, vedno.