Slika prva: vojna se je začela, poklical me je v pisarno Milan Meden, do tedaj karizmatični in potem tragični urednik Dnevnika. Zanimalo ga je, kako je na Gorenjskem in rekel sem mu, da je bolje, da bi danes Dnevnika ne bilo...ker je bila številka tega časopisa potem vzrok, da je Milan moral oditi, ker ni razumel, da v času vojne ne smeš časopisa urejati kot bi bil jugoslovanski...

Slika druga: skozi zadnja vrata pride major JLA, sicer zadolžen za stike z javnostjo v kranjski vojašnici. Silno prijeten človek - do prvega dne vojne! Prosi me, če lahko pošlje en tekst (bil je tudi "novinar") v Ljubljano, mene pa je odneslo s stola. Poklical sem sodelavko Zdenko kot pričo in ga vrgel (dokaj vljudno, a odločno) iz pisarne dopisništva Dnevnika v Kranju z besedami, da so se stvari spremenile in midva nisva na isti strani...Bil je začuden, presenečen. Če bi ravnal drugače, bi mi danes kdo rekel, da sem do konca podpiral JLA.

Slika tretja: pri Tržiču vojaška kolona, midva s kolegom Mirkom Kunšičem opazujeva dogajanje. Ker jim je moški na črpalki rekel, da so vsi predori minirani, je bil poveljujoči (skupaj smo včasih malicali v Domu JLA v Kranju kjer so bile najcenejše dobre malice, naše dopisništvo pa tik zraven...)vidno vesel, da bo šel nazaj v vojašnico in bo na varnem! Pa mu je po radijski zvezi nekdo ukazal, da naj se prebije na Ljubelj po stari cesti...bil je šokiran in vidno nejevoljen. Ni mu bilo do tega, da stakne kroglo v Sloveniji kjer je živel dolga leta. Potem sem zvedel, da se je "pospravil" z ostalimi nekam ven iz Slovenije. Ne vem, če še navija za beograjski Partizan...

Slika četrta: nekega dne sem pospravljal po podstrešju in našel čutarico, menažko, opasač, škornje in vojaško obleko. Svoje vojaško poslanstvo "rezervista" sem sicer že opravil. Ne vem, kam sem vse skupaj vrgel in tako je bilo z mojo vojsko konec. Se pa še kdaj spomnim prijateljev iz Bileće in Prokuplja, z enim pa sva navezala tesne vezi in se obiskovala še dolgo let. Precej po osamosvojitvi in pred kakimi petimi leti sem ga ponovno srečal v Beogradu. Bil je zagrenjen, ker je skusil balkanske krvave spopade....njegov oče je s 4.armado osvojil Trst leta 1945. Ne vem, kako je zdaj z njim, a mu želim vse dobro. Kot tudi Milanu Medenu, ki je bil v napačnem trenutku na napačni strani in ni razumel, da je v času vojne nemogoče biti "nekje vmes"....