Šefi so mi rekli, da grem v Sarajevo, pisat zgodbe...Ker naj bi bil za to dober in da "ne bomo imeli samo rezultatov". Pa sem dobil lep moder plašč, ki sem ga nosil še dolga leta (narejen po meri, da ne bi bil predolg, ha ha...) potem. Priznam: slovenski mediji so delovali malo vzvišeno ob "balkanskih igrah", morda sem se sam tega tudi nalezel. Saj je bilo splošno znano, da strokovno pomaga "pol smučarske Slovenije". V olimpijski novinarski vasi smo s kolegi naredili "bojni načrt" in priznam, da mi je bilo malo tesno: moj šport je bil in je nogomet, smučarija se me ni preveč dotaknila pa čeprav sem takrat bil vrstnik Bojana Križaja in po zaslugi sošolca Janeza Ziblerja smo se celo kdaj družili...

Nace Bizilj je bil glavni za fotografije in tako sva odšla v Olimpijsko vas kjer so prebivali športniki. Nasproti čisto sam pritava fantiček. Vsaj tako je zgledal. Nace je poznal vse in je rekel: "Glej ga, Nykanen!" Še jaz sem vedel, da je bil to slavni finski as (tudi žal že pokojni) in že sem imel beležnico in svinčnik v rokah: "Ne bo šlo, ne govori drugače kot finsko in komaj kaj razume angleško!" je vedel naš dolgoletni fotoreporter. Pa je vseeno šlo: še sam ni vedel, kdaj je dal kratek intervju v slogu "Sarajevo okej...?" in podobno....z mislijo, da Dnevnika verjetno ne bere...

Nace pa je kasneje doživel moje presenečenje: zvečer in do jutra sva olimpijski duh širila in vzdušje popestrila s prijateljem, ki je želel videti OI kot zanesenjak smučarskih športov. Prišel je iz Kranja v Sarajevo, gledala sva hokej med Kanado in Čehi....in z drogov ob Miljacki v že res veselem stanju snela olimpijsko zastavo. Ker ni imel kje prespati, sem preprosil varnostnika /danes za to ni nobene možnosti/ po načelu: ...saj smo naši....samo prespal bo....zjutraj ga ne bo več...in okoli treh, štirih sem ga pripeljal v Dnevnikov apartma kjer je imel samo Nace zakonsko posteljo, mi ostali pa enojne. Nace je nekaj zamomljal, ko sem ga preprosil, da je spal "v dvoje", a mi dolga leta ni ostal dolžan: če sva šla skupaj kaj delat na teren, me je vedno predstavil kot "tole je pa naš novinar Miran Šubic...veste, rad mlade fante drugim v posteljo vodi..." Smejem se še danes. Tudi to je bilo Sarajevo.

Pokojni fotoreporter Antene in poznavalec smučanja Egon Kaše mi je po vožnji Klammerja v cilj povedal, kaj je rekel ...zaklel? ...slavni Avstrijec. In sem zopet imel zgodbo. Na ZOI sem v spremstvu norveškega kralja srečal takrat mladega diplomata, mojega sošolca s FSPN, Vojka Šuca: "Pojma nimaš, kako živahen je gospod in koliko kondicije ima - me žene z enega prizorišča na drugega, " je rekel Vojko, ki me je mnogo let kasneje kot konzul v New Yorku z veseljem sprejel v pisarni visoko nad Manhattnom. Upokojitev je dočakal kot ambasador Slovenije v Zagrebu....

A moja zgodba s Sarajevom in njegovo olimpijsko toplino, prisrčnostjo in utripom ima tudi zadnje poglavje. Leta 1989 sem se spomnil, da bi Dnevnik objavil reportažo o tem, kakšno je Sarajevo pet let po ZOI. Jože Suhadolnik je bil fotoreporter in z avtom sva odšla v Bosno. Ne morem opisati nelagodja ob Zetri kjer ni nihče več igral hokeja ali na Jahorini kjer je direktor enega od hotelov stanoval - v sodniškem stolpu ob skakalnicah. Sarajevo je bilo še vedno tam, a olimpijske igre so ga v nek drug ritem postavile le za kratek čas: "Bolan, nismo mi za to..." mi je rekel možak, ki je oddajal gumijaste napihnjene zračnice, da si se lahko peljl po progi za bob kjer sem pet let nazaj sam sebi rekel, da me ne bi nihče spravil v tisto kapsulo in spustil po ledenm žlebu.

Razdejanje Sarajeva in njegove duše so prinesli časi po 1989. Moja reportaža je bila v redakciji sprejeta tudi z oceno "saj smo vedeli, da bo tako". Ne, nismo: takrat, 1984, je bilo Sarajevo posetnica prijateljstva, širokosrčnosti (se spomnim, kako so zaprli lokal nekemu gostincu, ker je Kirku Douglasu zaračuna čevapčiče po x kratni ceni...) in - Jugoslavije z vsem dobrim in slabim. Ker se je politika domislila ZOI v Bosni in Hercegovini in ne v Sloveniji. Ker so ljudje imeli "Jureka rajše od bureka", kjer se je žvižgalo na tekmah kot na fuzbalu, kjer....sem se imel lepo. In nepozabno.

PS

Vsak novinar je prejel kot udeleženec obtežilnik. V življenju sem marsikaj izgubil, založil, pozabil. Ta spomin na ZOI v Sarajevu pa je že štiri desetletja na moji pisalni mizi. In bo ostal....

Miran Šubic sem bil štiri desetletja novinar Dnevnika in poročevalec iz Sarajeva katerega dušo mora človek dojeti in - sprejeti.