Ko človek 38 let piše, malo vmes govori v eter in se celo slika na televiziji, mu to zleze pod kožo. Kot vsak poklic. Če je pri tem še malo svoj, čudnega karakterja in hiter na jeziku in peresu, je kombinacija posebej pestra. Včasih se vprašam, če nisem vmes vztrajno dajalrepa med noge in se bal za lastno rit? In si priznam: res je. Tako je bilo. Kako pa gre ob to občutek, ko te hočejo utišati, uničiti, onemogočiti? No, to pa je notranji boj! Kaj me je pri tem držalo pokonci? Trma. Tale napisana in moja osebna. Če si namreč trmast, potem prej ali slej spoznaš, da nimaš vedno prav, da ni tvoja zadnja, da so bolj pametni od tebe, da nisi najbolj sposoben....ker si pač trmast. Dneevnik sem pisal desetletja in v zadnjem času pod vladavino pravega lisjaka med uredniki, doživljal poskuse, kako me utišati, kako mi dopovedati, da sem nesposoben, slab ipd. Pa saj to že vem!? Pa saj s tem lahko živim!? Ne bi pa mogel živeti in karkoli napisati, če bi sledil navodilu lisjaka med uredniki, ki me je lepega večera v Kranju opozoril na moj "odnos" do župana, ki o meni govori samo najslabše....In da bi bilo dobro to malo spremeniti, pa "en pogovor naredi z njim," je še dodal. Od takrat naprej pa mi je bilo vse bolj jasno: nekdo iz Kranja je segel do vrha medija kjer sem po dooooolgih letih doživel tak poskus cenzure, vpliva na moje delo. In dojel sprego, ki mi jo je prodal soimenjak nekaj klinov više na lestvici v mojem podjetju: od takrat naprej je šlo samo še na slabše! In zakaj to pišem zdaj? Ker sem nekoč, pred šestimi leti natančno, doživel napad nase, družino in lastnino: zagorelo je, dobil sem kar grozljivo sporočilo, kaj se mi bo zgodilo....Kot novinarju, da bo jasno. Ni bilo prijetno, z malce drame bi rekel, da so mi stregli po življenju. Ko sem čakal podporo svojega cehovskega društva, dobro besedo, kak klic ali borilno besedo - je ni bilo. In sem izstopil iz te "marijine družbe" in nikdar mi ni bilo žal. Ampak: spremenil se pa tudi nisem in zato sem lisjakove namige in poskuse cenzure vzel enako kot ogenj v lastni strehi: resno, a brez eega samega dvoma v sebi.Zato še pišem in to tisto kar hočem. Lisjak pa nasj bi miren...dokler je lahko.