Najprej sem Dnevnik raznašal. Gimnazijska leta in priboljšek za moj žep. Potem sem postal štipendist Dnevnika, ker sem se odločil za "rdeči lemenat" (nesmrten izraz profesorja Ažmana, legendarnega učitelja na Gimnaziji Kranj). Vmes sem seveda med počitnicami že malo pisal o cenah na tržnici ipd. In poizkusil še ostale medije od radia do televizije in ostal pri Dnevniku. Po 38 letih neprekinjenega pisanja Dnevnika sem po lastni volji odšel. Niti mi ni rekel besedice ob slovesu lisjak v podobi cenzorja, niti me ni delodajalec oziroma lastnik sploh poznal, kaj šele ogovoril, se poslovil karkoli. Taki časi so zdaj, a stari Dnevnikovci pomnimo tudi drugačne. Ne pišem "boljše", drugačne zagotovo. Ko smo delali časopis z več pripadnosti, več srčnosti, več navezanosti drug na drugega in na časopis. Nostalgija za preteklostjo? Mogoče. Od 70 let izhajanja Dnevnika sem jih z njim aktivno preživel 45. Lisjak in njegov trop so prišli kasneje in z zvitostjo ostali in ostajajo.

Smejem pa se, ko berem moj časopis ob 70-letnici. Dobro, da je izšel v petek. Če bi v soboto, bi ga bral v ponedeljek. Ker do mene pride s poštarjem, slednji pa v soboto počiva. In je zaprta tudi moja domača pošta. Zato se smejem: lisjak se hvali in skuša poosebiti Dnevnik, ker mora še vedno zvijati hrbtenico pred tistim, ki ima milijone, nima pa več raznašalca, ki bi bil pripravljen meni (in drugim) na vas prinesti časopis. Ki ga sedem desetletij nismo brali za nazaj - zdaj ga pa. O tem lisjak niti besedice. Morda sploh ne ve ? Toliko slabše. V digitalni dobi prikazati tako poslovno in še kakšno nemoč do bralca (pa čeprav enega, sitnega in tečnega in zamerljivega in...), je pač posledica tega, da danes moj časopis (kadarkoli pač) bere vse manj tistih, ki jih lisjaško opeva jubilejni izvod časopisa. Zvestoba? Ko na eni od fotografij najdem enega bivših šefov za katerega naj bi danes prispeval prostovoljni prispevek, se spomnim, da sem Dnevnik po 45 letih zapustil, ker sem dojel, da nisem več Dnevnikovec. Ne zaradi časopisa, zaradi tistih, ki sobotni izvod dostavijo v ponedeljek. Sposobni? Nesporno.

Lepo je bilo biti toliko let novinar Dnevnika. Danes pišem Trmo: slabo, dobro, kakorkoli. Kot vedno odločajo bralci. Dnevnik jih ima še tam okoli 17 000 od kakih 50 000 nekoč. Nekoč Trme ni bilo. V desetih letih je iz nobenega bralca naštela kakih 4000 dnevno.... Vse se spreminja, kajne? Le lisjaki ostanejo, ker se najdejo vedno novi. Za razliko od - bralcev....