Ko se je začelo slovensko slavje, sta bila na travniku dva Gorenjca, en Kranjčan. Ni pomembno, a je to tudi spomin na vse tiste, ki so posredno ustvarjali temelj tega uspeha. Miran Pavlin....Aleksander Radosavljević, Bojan Jokić....in številni drugi so v tem trenutku res le preteklost, a sedanji nogometni rod je sposoben še korak naprej. Kajti danes so odigrali "na rezultat" kar je najtežje v športu. Lahko blestiš, a ne dosežeš izida, ki te odnese naprej, visoko....Zdaj je nogomet dosegel tudi ta mejnik in primerjavo lahko najdemo v bivši državi kjer smo bili za druge samo "smučarji". Domov gredo Srbi, ki so proti nam rešili točko in domov gredo Hrvatje kot nesporno do zdaj najboljša reprezentanca teh prostorov....Ostalih ni "niti na zemljevidu" kot se reče in šele tu je treba fenomen uspeha proti trem rees močnim moštvom vzeti tudi evforično: zanos v nogometu je vedno zanos naroda, množic. V Bitnjah smo slišali poke...še nikdar ob nogometu ni bilo tako. In vedno je vse enkrat prvič.

Praznik naše države bo vedno tudi spomin na nogometni preboj med najboljše v Evropi. Ker sem vedno bil realist, je to zame presežek sposobnosti, ki jih dejansko imamo. A se štejejo goli in točke: nismo še bili poraženi na prvenstvu, ki je pritegnilo kakih 40 do 50 000 Slovenk in Slovencev, da so šli navijat. Nagrada zanje je največja, a tudi doma smo lahko poenoteni tudi okoli nogometne žoge kot smo znali biti ob rokometni, košarkarski, odbojkarski. Igre so pač del "kruha in iger", nogomet pa je kralj med njimi.

Kaj smo videli v tem času? Značaj. Slovensko trmo. Vztrajanje. To imamo in v športu znamo pokazati. Da bi še drugje to zmogli....Danes nam je dovoljeno biti vesel narod, ki svoj državni praznik praznuje tudi ob dosežku, ki ga še nismo zabeležili. Ne bo jih malo, ki bodo ob vsem tem iskali dlako v jajcu, kot vedno. Še več jih bo dosežek poveličevalo čeprav to ni ne dobro, ne potrebno: to nismo mi. Mi zmoremo skozi trdo delo dosegati neslutene uspehe - a zelo redko (naj zopet spomnim na kockaste in ostale...) se do konca prepustimo čustvom - razum nam veleva drugačen odziv. Ponos, to je prava beseda in ponosni smo lahko na lastne dosežke. Nihče nam ni ničesar podaril.

Nogomet je magnet. Tudi v Sloveniji in na Gorenjskem in v Kranju. Hvaležni moramo biti našim fantom, da so na igrišču tako prepričljivo pokazali, da garanje prinese na koncu uspeh, zadovoljstvo. Naj uživajo. In mi z njimi.

Prvenstva ni konec. Dokler je tako lagko pričakujemo še več. Slovenija = nogometna država med 16 v Evropi. Kako lepo se to sliši....Hvala vsem, ki ste nam to omgočili. Lahko noč...nogometne sanje pa smo že dosanjali, kajne!?

Miran Šubic, ki me razganja od ponosa, nogometnega ponosa....