Ko poslušam, kako skakalci "iščejo prave občutke" in kako je za smučarje in smučarke "proga zahtevna", kot vsak navijač (ljubkovalno "kavčar" čeprav zimske športe spremljam iz počivalnika) seveda ocenjujem, kritiziram, analiziram. Nekaj je gotovo za uavod: mi smo smučarska provinca, naši kockasti sosedje pa so v (skoraj) glavnih vlogah. To pa je sol na rano, kajne? Vsako zimo se stvari precej monotono ponavljajo, a po svoje tudi z dobrimi platmi: vedno se najde nekdo, ki skrije dejansko stanje z nekim uspehom....
Če pomislite vznesene ugotovitve, da so "vsi naši na tekmi", ker so se uvrstili med 50 tekmovalcev v športu kjer resno sodeluje morda 5 držav, potem je podlaga jasna: smučarski narod dobesedno hlasta za vsakim uspehom, ki ga seveda prilagajamo sebi: "naredil je en dober skok" je že ena takih ovinkastih ugotovitev, po drugi plati pa je medijska "preparacija terena" skoraj popolna. Kritike (jasne in odločne) ne sme biti in je ni smelo biti in je ne bo smelo biti. Ker gre za nacionalni ponos, nacionalni šport ipd.
In tako se nekdo ni sprijaznil s skakalnico, drugemu pa take in take proge ne ležijo - in tako iz leta v leto do onemoglosti sleherno zimo. Najtežje ali nemogoče je slišati, da bi kdo vprašal vodilne, zakaj je temu tako. Zakaj se zaton zimskih radosti vse bolj zažira v narodovo telo, eni in isti vodilni pa vedno znova slamico svoje odrešitve vidijo v tej kolajni, oni vrhunski uvrstitvi in tako dalje in tako naprej.
Kako preliti vse naše želje v sposobnosti tistih, od katerih pričakujemo zadovoljitev nenehne ambicije "pokazati vsem, da smo smučarski narod"!? Odgovor bi morali dati odgovorni ali sprejeti odgovorne odločitve: začeti delati na dolgi rok in načrtno ali pa preprosto prepustiti drugim vloge, ki jih igrajo.
A to ne gre tako zlahka, ker so pozicije trdne, ugodnosti velike, odgovornost pa strnjena v tole:
"Kaj pa "kavčarji" vedo..najlažje je kritizirati....!" In je krog sklenjen, nas pa tudi to zimo čakajo stresi, ki so sicer navijačem vedno nihaj med skrajnostima - slavji ob zmagah in žalosti in jezi ob porazih. Ja, ali ni tudi sicer v življenju tako?
Pripis:
Ena najbolj sluzastih zgodb pa so naši mediji. Sluzastih zato, ker so lepljiva tvorba, ki polzi med prsti. Ali še bolje: so vzrok in posledica in ogledalo stanja. Če bi bil grob in neolikan: sranja!