Novinar v nekem lokalnem okolju lahko uporabi sloviti stavek iz filma Mela Brooksa: "ON JE V SVOJI VASI SVETOVNO ZNAN!" kar je zame biser duhovitosti in sem še bolj vesel, ko kdo niti trzne ne, ko to uporabim. Hja, najbolj sem to svojo "svetovno slavo v svoji vasi" dojel, ko sem naivno (še zdaj) iskal širšo podporo za kako svojo zamisel ali zgolj objavo v kakem mediju (da se mnogi med seboj dobro poznamo, mi ni nič koristilo - pač pa škodilo) in se naslovljeni niso niti z besedico odzvali ampak z nasmehom pritisnili "izbriši". Ne zamerim, vsakomur pač nese do nekje in nekoga...

Iskanje podpore bralke ali bralca je bilo vse moje novinarsko poslanstvo, ker na kaj drugega nisem mogel računati. (Pre)dolg jezik mi je nakopal sloves, ki sem ga vzel za svojega, lastnega, prvobitnega, ker mi drugega ni preostalo. Priznam pa tole: bil sem dopisnik Dnevnika iz Kranja desetletja pa nisem nikdar prejel toliko pohval (tudi kritik, jasno) na "odprti sceni" kot potem, ko sem začel trmariti. Trma me definira kot novinarja z vsemi plusi in minusi.

Ob tem, da sem iz opazovalca svojega okolja vstopil vase (rubrika Tukaj in zdaj ni obvezna....), sem v zadnjem času moral najti tudi odgovore na vprašanje, ki si ga dejansko ne zastavljam: kdo pa te ni poklical pa bi te moral ali bi te lahko zdaj, ko si...?! Ko mi nekdo neznan napiše kar objavljam zgoraj, sem v bistvu odgovoril. Ja, prijateljstvo je zame od nekdaj bilo nekaj svetega četudi sem tudi sam kakega prijatelja razočaral. Tako pač je, kaj bi si lagal. Če zdaj stopim nekam ven iz sebe, moram zapisati tudi to: nesporno so tudi ljudje, ki so mi (bili) tako blizu, da bi lahko zmogli klic. Ne glede na vse, ker smo pač (bili) prijatelji. Ne predalčkam jih nikamor, če pa sam sebe prisilim v "analizo čustev", potem lahko to napišem. Posebej zato, ker bi jaz verjetno zmogel tak klic. Ali zato, ker sem kdaj komu od teh na njegov klic odvrnil s čem dobrim. Morda iz razloga, da so nekje neke meje, ko ni več nobene meje: le dobra dejanja.

Kako ljudje nekomu postanejo samo sopotniki v življenju, je ogromno razlag in razlogov. Nekaj se zgodi ali pa se celo nič ne zgodi. Zato celota nekega odnosa postane le prazna lupina kjer ni nič več. Tako spoznanje me prizadene kot vsakogar, ki zmore prijateljska občutja in dejanja. Z nesporno "sokrivdo", ki je všteta v to, da si o kom mislil in čutil - napačno. Pa so sploh napačna čustva?

Vsi klici, vsa sporočila človeku nekaj povedo, četudi imajo malo ali skoraj nič besed. Včasih je vsebina tega tako močna in jasna, da jo je treba samo vzeti za svojo. Oprostite mi, če sem med blodnjami svojih stanj v zadnjem času ujel neko staro pesem in njen naslov....refren....(oprostite, brez prevoda..)

https://www.youtube.com/watch?v=DL077g4SsoA

Naj vas ne zmoti jezik. Ker, ko komu kaj seže v srce, ni važno, kdo v katerem jeziku prepeva, ampak kaj prepeva. Pod tole se podpišem....

Miran Šubic