Meni vsak dan nekdo piše. Vedno znova in vedno bolj ognjevito. Da ne bo zablod: demokracija je tudi v tem, da ni nič čudnega, če piše moški moškemu. Vztrajno, strastno, odnjevito. Ali ta pisanja name vplivajo? Nesporno: prijetno je dobiti pismo, prijetno je pomisliti, da nekdo neprestano misli nate...Le kakšna so lahko nagnjenja, čustva, motivi za vsem tem? Kaj poganja pero dopisovalcu? Kakšne strasti so skrite za vsem tem?

Je to ljubezen ali sovraštvo? Je to navezanost ali odbojnost? Je to privlačnost ali le iskrena, pristna želja, kaj povedati o sebi. Ker vsako pismo to izpričuje. Včasih so rekli: tat je navadno tisti, ki najbolj na glas vpije "primite tatu"!? Ne vem, kako je bilo včasih - zdaj pisma sprejemam vdano in stoično: pisec mi kaže svoja nagnjenja, jaz sem neprizadet. Da bi koga zaradi te skribomanije sovražil ali oboževal? Ne bo šlo: gre pač za poskus, da nekdo vpliva name in še na koga. Pisma so torej zame odraz neke stiske: kako prevpiti vse ? Kako prikriti vse?

Nekoč so v politiki rekli "s knjigo nad knjigo", svinčeni časi so bili to. Zdaj je pač moderno "s pisanjem nad pisanje": nihče nikogar ne udari, poškoduje. Besno pismo? Zakaj pa ne! Opravičevanje skozi pismo? Ja, izvolite. Sprenevedanje? Laži? Prikrivanje? Tudi sprejeto. Pisma so temu namenjena, človek izlije dušo kot pravimo. Zato sem navdušen, da tam v množici obstaja nekdo, ki mi stalno piše. In priznam nekaj kar mi ni v čast: ne preberem vsega....Nimam volje, niti časa. Vsebino pa razumem in dojemam: PIŠE MI ČLOVEK, KI NIMA NAPAKE. KI VSE NAREDI PRAV. KI SLEHERNI CENT PORABI ZA BLAGOR VSEH NAS. KI SE RAZDAJA ZA VSE NAS IN VSEM NAM. POSEBEJ MENI, TARČI NJEGOVIH PISEM....ZATO JAVNO IZJAVLJAM:

"Želim, da še dolgo piše. Da še in še opravičuje sebe in svoja početja in početja tistih s katerimi skuša tudi na ta način narediti nemogoče: dejstva spremeniti v ocene, namige, dojemanja in kar je še osebnih sprejemanj zapisanega. Zame velja pa nasprotno: rad imam dokumente, račune, zapisnike, odloke, zakone, fotografije ipd. in to me navadno spodbudi k pisanju....Kajti pišem prav tako rad kot moj dopisovalec, kot človek s posebnimi nagnjenji (do men in tistega kar jaz zapišem, domnevam).

Je mogoče sodno ipd. izsiliti ljubezen, spoštovanje in še kaj? Ne vem, vem pa, da "na plesu ni device in na sodniji ni pravice" (ljudski pregovor). Zato bi vsem in vsakomur rad sporočil, da ima vsak tak dopisovalec tudi botra. Skritega za temnimi očali in v ozadju? Ali smehljajočega se in samovšečnega? Ne vem, oba sta zame siamska dvojčka poskusa, da bi bila to kar nista. Da bi našla krivca za početje izven sebe in ne pri sebi."

DAN, KO MI NIČESAR NE NAPIŠE, JE ZAME IZGUBLJEN DAN.

NIKDAR NE REČEM PO DOMAČE "NE TI KLE MEN ŠODRAT"!

PS

Seveda priznam naglavni greh: pišem tudi jaz. Ko ne bom več, se bo zgodilo nekaj v kar ne verjamem: taki kot moj dopisovalec ne bodo imeli več prstov v marmeladi....Kdaj bo to? Nikoli, ker so baje sladki za lizat...